Ljudsko šolo je obiskoval v Rušah (1899 – 1905) in gimnazijo v Mariboru (1905 – 1913). Svojo poezijo je objavljal v dijaškem listu Bodočnost. V Gradcu je študiral slavistiko, germanistiko in filozofijo, nato je študij prekinil in v letnem semestru 1914 pričel s študijem naravoslovja na Dunaju. Naslednje šolsko leto se je vrnil v Gradec, kjer je nadaljeval študij kemije in prirodopisa. Med prvo svetovno vojno je služil pešpolku v Mariboru. V tem času je napisal največ pesmi, predvsem s pohorsko tematiko. Ob ustanovitvi narodne straže in narodnega sveta v Rušah novembra 1918, je bil izvoljen za tajnika le-tega. 4. novembra je vstopil v vojaško službo pri generalu Maistru. Po vojni se je v Zagrebu ponovno vpisal na slavistiko in germanistiko ter izdal svojo prvo pesniško zbirko Pohorske poti. Po dveh semestrih je študij prekinil in ga nadaljeval na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani. Diplomiral je leta 1922. Vmes je leta 1920 nastopil službo kot suplent na mariborski klasični gimnaziji, kjer je učil do 30. septembra 1926. Nato se je zaposlil v mariborski študijski knjižnici, kjer je ostal do 1941, ko so ga Nemci odpustili iz službe. Od leta 1921 je bil dejaven v Zgodovinskem društvu v Mariboru. Leta 1929 je izdal drugo pesniško zbirko Čas - kovač. Od leta 1926 do 1975 je sodeloval pri Slovenskem biografskem leksikonu. V obdobju med 1938 in 1940 je s Franjem Bašem urejal Časopis za zgodovino in narodopisje (dejansko od leta 1929).
Julija 1941 so ga z družino izselili v Aranđelovac v Srbiji. Tu je 1944 prišel v stik z Edvardom Kocbekom, ki ga je povabil v Beograd, v komisijo za ugotavljanje škode, ki je med okupacijo nastala na področju kulture, vendar je delo ostalo le na papirju. Avgusta 1945 se je bolan vrnil za družino v Ruše. 15. oktobra je prevzel mesto ravnatelja študijske knjižnice in vodil njeno obnovo. Leta 1946 je izdal svojo tretjo pesniško zbirko Ob jesenskem ekvinokciju. Za izdajo je pripravil izbor Župančičevih pesmi, uredil Prešernove nemške poezije (1950), sodeloval pri izboru Goethejevih pesmi (1950, 1961, 1967), in izdal izbor slovenske ljubezenske poezije z naslovom Jaz in ti. Bil je sourednik Novih obzorij (1948 – 1950). 1953 je izšel izbor njegovih pesmi z naslovom Pesmi in napisi; 1963 je uredil Pesmi za otroke. Kljub upokojitvi je ostal aktiven sodelavec študijske knjižnice – rokopisnega oddelka do 4. januarja 1975. Leta 1968 je za življenjsko delo prejel Prešernovo nagrado.

Nina Lončar

Viri: 
Življenjepis Janka Glazerja, v: ČZN, Glazerjev zbornik, št. 1-2, 1977, str. 5 – 12.
Bruno Hartman, Janko Glazer - zgled slovenskega knjižničarja, v: Zbornik ob devetdesetletnici UKM in stoletnici rojstva Janka Glazerja (1893 – 1975), str. 99 – 113;
Jože Pogačnik, Pesništvo Janka Glazerja, v: Zbornik ob devetdesetletnici UKM in stoletnici rojstva Janka Glazerja (1893 – 1975), str. 114 – 131.
Rokopisna zbirka UKM.
Vlasta Stavbar, Janko Glazer (1893-1975), v: Včasih zasebno... Iz osebnih zapuščin (2019), str. 7-9.
Glazer, Janko