Pajk, Janko

Rodil se je 14. decembra 1837 v Kaplji vasi pri Preboldu (hišna št. 1) v Savinjski dolini, kot nezakonski sin Uršule Paj(e)k (1813-1901). Še kot otrok se je preselil v Spodnjo Polskavo, kjer je obiskoval ljudsko  šolo.  V šolskem letu 1849/1850 je že obiskoval ljudsko šolo v Mariboru, da bi se bolje pripravil na klasično gimnazijo, v katero je vstopil jeseni, leta 1850. V prvih treh gimnazijskih letih je bil njegov učitelj slovenščine in verouka Davorin Trstenjak, ki je imel nanj močan vpliv, do smrti  mu je ostal dober prijatelj, svetovalec in kritik.

Janko Pajk se je v klasični gimnaziji, v vseh semestrih, izkazal z odličnim uspehom. Poleg slovenščine se je najraje posvečal grškemu in latinskemu jeziku.

Leta 1858 je kot osmošolec, ob stoti obletnici klasične gimnazije, opravljal zrelostni izpit (»Zeugniss der Reife«) pod predsedstvom profesorja graške univerze dr. Johana Baptista von Weissa (1820-1899). Bil je med sedmimi dijaki, ki so prejeli oceno » »izverstnosti« in se potegovali za srebrno svetinjo, ki jo je ustanovil graški arhivar in zgodovinar dr. Josip Wartinger (1773-1861). Leta 1855 je iz svojih prihrankov razpisal tekmovanje v znanju stare grščine in določil posebno denarno nagrado (21 gld. ) za tistega abiturienta, ki bo pokazal največje znanje stare grščine. Srebrno svetinjo je prejel  »nadepolni« slovenski dijak Janez Pajk iz Spodnje Polskave. Pripadla mu je čast, da je na osrednji slovesnosti, 2. avgusta 1858, v  grajski viteški dvorani, imel latinski slavnostni govor, ki ga je sam sestavil. V njem je  proslavljal znanost in umetnost ter poveličeval grške in rimske klasike. Novice poročajo, da je bil govor »z občo hvalo sprijet«. Sledil je gimnazijski pevski zbor pod vodstvom Janeza Miklošiča, ki je zapel Zvonikarjevo Blaža Potočnika. To je bila prva javna prireditev v Mariboru, na kateri so zapeli slovensko pesem.       

Jeseni leta 1858 je Janko Pajk zapustil Maribor in odšel na Dunaj, kjer je v letih 1858–1862 študiral klasično filologijo pri Hermanu Bonitzu (1814 ‑­­­­­­­­­­­­1888 Berlin)  in slavistiko pri Francu Miklošiču (1813-1891), ki je študenta podpiral ter mu dajal  svoje rokopise, posebno staroslovenske tekste, iz koncepta za tisk prepisovati. Na Dunaju se je priključil slovenskemu dijaškemu gibanju in se leta  1861 včlanil v akademsko društvo »Slovenija«, v katerem  je opravljal naloge tajnika.  

Leta 1862 je opravil izpit iz klasičnih jezikov in jeseni tega leta nastopil prvo službo kot suplent na goriški gimnaziji, kjer je ostal do 1eta 1864. Poučeval je največ slovenščino in začel pisati jezikoslovne razprave (Novice, 1862) in literarno kritične študije (Izvestje goriške gimnazije, 1863).

Leta 1864 je dobil stalno zaposlitev kot profesor na nižji gimnaziji v Kranju. Zaradi naklonjenosti meščanov je bil izvoljen v občinski odbor. Ko je leta  1866 v mestnem arhivu pregledoval »mestna pisma«,   je našel najstarejši ohranjeni rokopis v slovenščini, ki obravnava mestno okolje in  prva znana slovenska prisežna besedila.  Z opombami ga je izdal leta 1870 v Izvestju klasične gimnazije Maribor kot Stari rokopis Kranjskega mesta.

Po diplomi leta 1867 je kot profesor prišel na mariborsko klasično gimnazijo (1868-1872), kjer je poučeval slovenščino ter latinski in grški jezik. V Mariboru se je pridružil političnemu in literarnemu delovanju štajerskih rodoljubov. Bil je med svetovalci ob ustanovitvi Slovenskega naroda. Mariborskemu advokatu dr. Ferdinandu Dominkušu (1829-1901), ki je načeloval štajerski akciji za ustanovitev časopisa je priporočal, da naj list zastopa idejo »zedinjene Slovenije« v federativni Avstriji ter se imenuje »Slovenski list«.

V politiki je načel jezikovno vprašanje in do leta 1870 zagovarjal »zakasneli ilirizem« (Naprej, 1863; Srbske narodne pesmi, 1865). Pozneje nastopil kot izrazit politični publicist in pod imenom Jankovič P. napisal brošuri »Čujte, čujte, kaj slov. jezik terja« (Dunaj, 1869) in »Narodnim Slovencem v poduk« (Gradec, 1870) ter   se začel zavzemati za rabo slovenščine na vseh ravneh družbenega življenja.

12. aprila 1871 je postal predsednik Katoliškega tiskovnega društva, ki mu je bil namen »pospeševati cerkvene, družabne in narodne koristi z izdajanjem listov in knjig, pisanih v versko narodnem in avstrijsko domoljubnem duhu«. Zaradi ideoloških nesoglasij z urednikom Slovenskega gospodarja je odložil predsedniško mesto in istega leta izstopil iz odbora, ločitev od konservativne stranke je pozneje razglasil v odprtem pismu (SN 1874, št. 82).

Politično se je udejstvoval tudi kot govornik na ljudskih shodih, pripadal je konservativnemu krilu liberalcev.  Ponatis člankov, govorov in literarnih razpravic je izdal v Izbranih spisih (Maribor, 1872).  Leta 1873 je nastopil tudi pri državnozborskih volitvah kot kompromisni kandidat konservativne in liberalne stranke v okrajih Maribor –Slovenj Gradec ter bil poražen proti Nemcu Konradu Seidlu.

Bil je prvi, ki se je po revolucionarnem letu 1848 in reformi šolstva leta 1849, resneje lotil  izdelave latinsko-slovenskega slovarja. Vlada mu je v ta namen znatno zmanjšala število tedenskih učnih obveznosti na gimnaziji. Objavil je le nekaj poskusnih gesel v letnem izvestju mariborske gimnazije, leta 1871 (gesla od aemulatio do aequitas). V njegovo delo je posegla politika. Tako je zaradi svoje napredne politične, narodnostno zavedne dejavnosti (zahteval je slovensko nižjo gimnazijo) padel v nemilost ministrstva za uk in bogočastje ter bil, kljub podpori učencev šestih višjih razredov ter slovenskih akademikov graškega vseučilišča, kazensko premeščen v Novo mesto.

Državni službi in premestitvi se je odpovedal jeseni  leta 1872,  saj se je oženil s premožno Marijo Pajk (1843-1875) iz družine uglednega mariborskega pekarja Janeza Wellnerja. Konec oktobra 1872 je prevzel vodstvo Narodne tiskarne v Mariboru, jo leta 1874  odkupil in vodil kot »J. M. Pajkovo tiskarno«. S prevzemom tiskarne  je prevzel tudi uredništvo Zore, ki jo je pred njim urejal  njegov dolgoletni prijatelj Davorin Trstenjak. V obnovljenem Stritarjevem Zvonu je dobila tekmeca, s katerim se nikakor ni mogla meriti. Polemike v člankih (najbolj odmevna je bila polemika o heksametru s F. Levcem in F. Levstikom, 1876-1878)  so še omajale njegov ugled in položaj tiskarne se je slabšal.

Dodatno se mu je življenje zagrenilo, ko  mu je 1. junija 1875 umrla žena Marija Pajk. Hiša je pripadla hčerama iz prvega in drugega zakona, Pajku pa le zakoniti dosmrtni preužitek. Še isto leto je zasnubil pesnico in pisateljico Pavlino Marijo Doljak (1854-1901). Najprej  jo je vezalo »poslovno« prijateljstvo,  saj je bila Pavlina Doljak  Zorina redna sodelavka, ki je sčasoma, kljub medsebojni oddaljenosti, preraslo v veliko simpatijo. Poročila sta se 26. februarja 1876 v goriški stolni cerkvi. Po poročnem potovanju v Benetke se je Pavlina preselila k možu v Maribor. Sorodniki prve Pajkove žene so gledali Pavlino hudo postrani in Pajkov tast Wellner je preklical oporoko. Pajk, ki je na ženina posestva kupil tiskarno, je prišel kmalu v hudo denarno stisko.  

Zato je leta 1877 vnovič prosil za državno službo, upal je na Celovec, vlada pa ga je poslala v Ried v Zgornjo Avstrijo. Še isto leto je vnovič pustil službo in se vrnil v Maribor, toda ker je moral prenehati z izdajanjem »Zore«, se je z družino gmotno in duševno ranjen preselil v Gradec ter leta 1879  tiskarno prodal.

Odslej je ves čas ostal v tujini, na II. nemški gimnaziji v Brnu (1879–87) in na Dunaju (1887–99).

V zadnjem in najtežjem obdobju življenja mu je filozofija postala življenjska opora. Da bi se pripravil na univerzo se je jeseni leta 1878, kot izredni študent vpisal na študij filozofije v Gradcu. Pajk je filozofijo študiral  zaradi gmotne stiske le dva semestra leta 1878 v Gradcu, pri profesorju Alojzu Riehlu. Pajkova razprava Doneski k filozofičnej terminologiji (Kres, 1881) velja za »najpomembnejši dokument začetka sistematičnega razvijanja slovenske filozofske terminologije v devetnajstem stoletju« (Komel, 1998). Leta 1887 je Janko Pajk, kot petdesetletnik, bil promoviran na dunajskem univerzi za doktorja filozofije. Doktorska disertacija, »Zur Theorie der menschlichen Nachahmungen  - K teoriji človeških načinov posnemanja«, vsebuje psihološko utemeljeno obliko posnemanja, s katero je uveljavil psihologijo kot temeljno filozofsko disciplino. Filozofska besedila je skoraj v celoti pisal v nemščini, zaradi česar je bil njegov vpliv na slovensko filozofijo omejen.

Objavljal je članke o filozofiji, književnosti, jezikoslovju in pedagogiki v Slovenskem narodu, Slovenskem gospodarju, Soči, Letopisu Matice slovenske, Koledarju Mohorjeve družbe, Kresu, Slovenskem listu in nemških listih. Uporabljal je psevdonima Jankovič P. in Adriaticus. 

Pokoj je užival samo nekaj mesecev pri svojem sinu Milanu v Kranju. Ko se je bolan preselil v Ljubljano, je kmalu, 7. novembra 1899, umrl zaradi obolenja srca in ledvi.

Lastne tragičnosti se je zavedal, saj si je sam napisal tale nagrobni napis:  »Zaman v življenju iskal sem miru. / Daj, mati Zemlja, da ga najdem tu.«

                                                                                                                                                                                                  Dejan Kac