Ljudsko šolo je obiskoval  v Litiji. Po končani gimnaziji v Ljubljani, se je napotil na študij prava na Dunaj (1884-1888). V času študija je pisal prispevke za slovenske liste in bil soustvarjalec »Slovenskega naroda«. Preživljal se je kot domači učitelj v meščanskih družinah in se udejstvoval v javnem življenju. Bil je član in dve leti predsednik akademskega društva »Slovenija«.
Leta 1888 se je zaposlil v odvetniški pisarni odvetnika dr. Karola Slanca v Novem mestu. Po letu dni se je vrnil na Dunaj in opravil enoletno sodno prakso in odvetniški izpit. Leta 1891 je bil v Gradcu promoviran za doktorja prava. V tem obdobju je sodeloval pri ustanovitvi Dolenjskega Sokola v Novem mestu. Iz Novega mesta se je preselil v Celje, kjer je delal v odvetniški pisarni dr. Josipa Sernca. Tu je sodeloval pri izhajanju prvega slovenskega celjskega lista »Domovina«. Po končani odvetniški praksi je leta 1895 odprl svojo odvetniško pisarno v Ljutomeru in se poročil s Karolino, hčerko državnega in deželnega poslanca Franca Robiča. Tudi tukaj je bil aktiven na področju narodnega in političnega življenja. Pridobil si je ugled in veljavo ter bil izvoljen v štajerski deželni zbor v Gradcu, kjer se je boril za pravice slovenskega spodnještajerskega prebivalstva.
Leta 1901 se je preselil v Maribor, kjer je postal predsednik Čitalnice. Od leta 1905 do leta 1924 je bil načelnik Posojilnice. Močno je podpiral slovensko zadružništvo. Leta 1907 je sodeloval pri ustanovitvi mariborskega Sokola in bil dolga leta njegov starosta. Sodeloval je v skoraj vseh mariborskih narodnih in gospodarskih društvih.
Posebno skrb je namenjal dijaštvu; leta 1918 je v Mariboru za slovenske dijake ustanovil Dijaški dom in pomagal Dijaški kuhinji.
Leta 1918 je ob prevratu v Mariboru odigral pomembno vlogo. Z balkona mestne hiše je Maribor proglasil za slovenskega in sklical prvi sestanek Narodnega sveta, katerega podpredsednik je bil. Od leta 1921 je deloval v Jugoslovanski demokratski stranki (JDS). Na njeni listi je bil leta 1921 izvoljen za občinskega odbornika in mestnega svetovalca.
Oktobra 1924 se mu je zaradi sladkorne bolezni močno poslabšalo zdravstveno stanje. Umrl je med zdravljenjem na Dunaju 15. oktobra 1924. V Mariboru so ga pokopali 20. oktobra 1924.

Nina Lončar

Viri: 
Slovenski biografski leksikon, III. knjiga, Ljubljana 1960–1971, str. 133-134.
Marjan Toš: Dr. Fran (Franjo) Rosina – trden Slovenec in pošten rodoljub, pokončni sokol in Maistrova desna roka. V: ČZN, 80=45, št. 2-3, 2009, str. 9-32.
Novice gospodarske, obrtniške in narodne, 1. februarja 1901, str. 47.
Slovenec, 28. oktobra 1902, str. 2.
Nova doba, 2. oktobra 1923, str. 3.
Tabor, 30. septembra 1923, str. 5.
Nova doba, 18. oktobra 1924, str. 2.
Slovenec, 17. oktobra 1924, str. 3.
Straža, 17. oktobra 1924, str. 2.
Tabor, 21. oktobra 1924, str. 1.
Tabor, 17. oktobra 1924, str. 1.
Tabor, 18. oktobra 1924, str. 2.
Tabor, 19. oktobra 1924, str. 1.
Tabor, 22. oktobra 1924, str. 1.
Slovenski narod, 18. oktobra 1924, str. 3.
Jutro, 21. oktobra 1924, str. 3.
Jutro, 17. oktobra 1924, str. 3.
Posojilnica v Mariboru: pogled na njeno petdesetletno delovanje, Posojilnica v Mariboru, Maribor 1933, str. 59-61.
Rosina, Fran
Rosina, Fran