Turner, Pavel

Rodil se je v Planici nad Framom kmetu Jožefu in Neži, rojeni Terglavčnik. Prvorojenec, z najviše ležeče kmetije na Pohorju, je šel v osnovno  šolo v Fram, kjer je bil njegov učitelj Franc Domanjko, katehet pa Oroslav Caf. Leta 1856 se je vpisal v 3. razred glavne šole z nemškim učnim jezikom v Mariboru. Njegova sošolca sta bila Karel Glaser in Josip Sernec, med profesorji pa ilirec Davorin Trstenjak. Verski dvomi so Turnerja privedli v težke spore s katehetom Josipom Čučkom, zato se je 1863/4 prepisal na gimnazijo na Reki. Leta 1865 se je vrnil v Maribor in tu maturiral. Vseskozi odličen dijak je že takrat dobro obvladal nemščino, angleščino, francoščino, pa  tudi italijanščino ter se uveljavljal v meščanskih družinah kot domači učitelj. Poznejši nastopi v publicistiki dokazujejo, da je takrat Turner pripadal že zelo aktivnemu krogu mariborske Čitalnice, ki jo je 1861 ustanovil Janko Sernec in da je bil tudi soustanovitelj Slovenske matice.
Jeseni 1865 se je Turner vpisal na  dunajsko univerzo,  toda na Dunaju ni ostal (podpise mu je pobiral Josip Sernec), pač pa s sposojenimi 100 goldinarji, pri pivovarnarju Čeligiju, odpotoval v Anglijo. V Hullu se je zaposlil kot praktikant kreditne agencije Ruthford in izterjeval posojila. Priboril si je dostop v Christian and Literary Institution (vzgojna ustanova z lastnim poslopjem in knjižnico), kjer so prirejali predavanja in diskusije iz zgodovine, literature, politične ekonomije tudi tečaje iz govorništva.
Diplomiral je leta 1869 iz klasične filologije na Dunaju, 1873 bil promoviran za doktorja prava v Strassburgu, kot prvi doktor te univerze.
Bil je domači učitelj v Budimpešti, na Dunaju in v Angliji, kjer se je seznanil s poznejšima državnikoma Benjaminom  Disraelijem in Williamom Gladstonom. Veliko je potoval in se seznanil  z Johnom Stuartom Millom, Charlesom Dickensonom ter kulturnimi in političnimi delavci slovenskega rodu. Veljal je za enega najbolj razgledanih Slovencev. Vneto je podpiral slovenske dijake, med drugim Josipa Cimpermana, pohorska rojaka, pisatelja samouka, Petra Miklavca in Franca Bernekerja, slednjega je tudi denarno podpiral v času študija na dunajski akademiji in  mu priskrbel tudi naročila. Berneker imenuje Turnerja v svoji
avtobiografiji »veliki dobrotnik« in »pravi oče za dijake«.
Leta 1903 je zapustil Dunaj in se naselil v Mariboru. Pod Kalvarijo si je kupil veliko posestvo z vinogradom in sadovnjakom, kjer je  gospodaril, hkrati pa svoj Tusculum Turnerianum razvil v središče in shajališče domačih in tujih pomembnih intelektualcev. V Mariboru je Turner nadaljeval mecensko podpiranje študirajoče mladine, mlade umetnike usmerjal in jim omogočal obisk tujine, študentom oskrboval vzgojiteljska mesta pri raznih bogataših na Dunaju ali v Gradcu, da so lahko nadaljevali svoj študij. Večina Slovencev, ki so po 1918 zasedli vodilna mesta v domovini, je bila tudi po tej strani povezana s Turnerjem (denarna podpora ali vplivna znanstva).
V mladih letih je pisal poezijo, potopise in razprave o gospodarstvu.  V slovensko časopisje je uvedel feljton. Po političnem prepričanju je bil liberalni demokrat, nasprotoval je absolutizmu in se zavzemal za splošno volilno pravico. V mladosti je bil ilirsko usmerjen. Posebno pozornost je posvečal vzgoji in prosveti, prvi na Slovenskem je zagovarjal spolni pouk v šolah.
Leta 1924 je svoje premoženje v vrednosti 1,25 milijona dinarjev zapustil za štipendije ljubljanski univerzi, del knjižnice Zgodovinskemu društvu in tako današnji UKM. Volil je tudi Glasbeni matici, CMD ter šolam v Krčevini in Pesnici.
Turner je bil narodno visoko zaveden izobraženec, ki se je z nadarjenostjo, vztrajnostjo in delavnostjo dvignil iz svoje sredine na družbeni položaj, kakršnega so dosegli le redki Slovenci. Njegov boj za obstoj med študijem mu je, poleg drugega, vcepil delovno voljo in disciplino, ki se je v poklicu vzgojitelja utrdila, razvila in dala pečat vsemu njegovemu razmišljanju in tudi publicističnemu delu.