Bancalari, Josef Dominik

Rodil se je 22. avgusta 1824 v Mariboru. V začetku leta 1850 se je poročil s Theresio Scharitzer s katero je imel tri otroke. V letih 1850-1853 sta bila solastnika hiše na Glavnem trgu. Žena je kmalu po rojstvu tretjega otroka zaradi tuberkuloze umrla, stara 27 let. Bancalari se je leta 1857 ponovno poročil z Amalio Badl iz Rogatca, otrok nista imela.

Bancalariji so vodili lekarno na Glavnem trgu, ki se je imenovala Zum Mohren (Pri zamorcu). Josef Dominik je dobro uveljavljeno očetovo lekarno še izpopolnil kar je med vizitacijo lekarn mariborskega okrožja leta 1856 potrdil tudi dr. Primož Dolar. Pohvalil jo je kot najbolj založeno in najmodernejšo v okrožju. S skrbjo za obnemogle meščane je bila povezana tudi ena njegovih prvih funkcij v mestni politiki. Bil je upravitelj mestnega špitala. Leta 1853 je bil izpričan kot občinski odbornik, tako je v občinsko politiko stopil še preden je dopolnil trideset let. Za podžupana je bil Bancalari izvoljen leta 1866. Zaradi opravljanja raznih občinskih funkcij je bila njegova lekarniška dejavnost malce zapostavljena še pred tem, zato je moral zaposlovati dodatne lekarniške pomočnike. Kljub vsemu pa lekarništva ni popolnoma zanemaril, tudi kasneje ne, ko je postal župan.

Bancalari je bil izvoljen za župana 2. januarja 1868. V tej vlogi je najprej prevzel vodenje izrednega odbora za spremembo volilnega reda mestne občine, občinski odborniki pa so začeli s pripravo zakona o najemninskem krajcarju. Namenjen je bil za zlasti za gradnjo nove šole in se izkazal za enega največjih uspehov njegovega županovanja. Cesar je osnutek zakona potrdil konec leta in tako je mesto dobilo novi davek, ki ga je lahko pobiralo naslednji dve leti. Bancalari je zaslužen tudi za mestno plinsko razsvetljavo, ki je zaznamovala njegovo županovanje. Julija 1869 se je iztekel triletni mandat občinskega odbora in potekale so tudi volitve za župana ter podžupana. Za župana je bil ponovno izvoljen Bancalari, na kar je pristal zgolj pod pogojem, da se mu zaradi »domačih razmer« podeli štirimesečni dopust. Na delovno mesto se je vrnil šele 15. decembra, ko je bil znova soočen z zapleti okoli volitev v odbor za hranilnico. Aprila 1870 se je z deželnim šolskim nadzornikom še dogovarjal za ustanovitev višje realke, vendar naporov funkcije ni več zmogel. 1. septembra se je Bancalari še zadnjič vrnil na delo, a zgolj kot član odbora za realko. Z županske funkcije je dokončno odstopil na seji občinskega odbora 6. oktobra 1870. Odstopil je tudi s položaja občinskega odbornika. Njegove politične kariere je bilo konec, umaknil se je v zasebno življenje.  

Zaradi težav s srcem je Josef Dominik Bancalari umrl 11. februarja 1871 v Mariboru, kjer so ga tudi pokopali.

Anja Kotnik