Maistrova knjižnica

KONTAKT
 

---

General Rudolf Maister ni bil le general in pesnik, ampak tudi velik ljubitelj slovenske besede in knjig. Njegova ljubezen do zbiranja knjig je zrasla v veliko zasebno knjižnico s skorajda 6000 enotami gradiva. Pesnik, slavist in bibliotekar Janko Glazer je leta 1934 o njej zapisal: »Kakor je knjižnica bogata vsebinsko, tako se odlikuje tudi po lepi in skrbni opremi. Tudi v tem pogledu kaže, da je bil njen lastnik pravi in resnični bibliofil.«

(Janko Glaser, Rudolf Maister – Vojanov kot pesnik. V: Kronika slovenskih mest 1, 1934, št. 4, str. 264.)

---

Vlada Republike Slovenije je Maistrovo knjižnico 16. novembra 2018 razglasila za kulturni spomenik državnega pomena.

---

---

Popis gradiva Maistrove knjižnice je v pripravi. Delovni popis darovanega gradiva

---

Maistrova knjižnica je del Maistrove poti:

---

General Maister je knjižnico zasnoval do leta 1912. Do knjig je prihajal na različne načine, in sicer jih je iskal v antikvariatih, se povezal s knjigarji, jim urejal skladišča, v zameno pa dobil dvojnice.

Maister je svojo knjižnico dopolnjeval in izpopolnjeval povsod, kamor je bil službeno premeščen. Tudi v daljni Galiciji. Ves čas pa je sodeloval s knjigotržci, pred letom 1911 zlasti z ljubljanskim knjigarjem in knjigotržcem Lavoslavom Schwenterjem.

Rudolf Maister je bil dober poznavalec starejših slovenskih tiskov. Njegovo znanje o slovenskih publikacijah je bilo temeljito, o čemer priča njegova ocena ene najpomembnejših edicij Slovenske matice tistega časa Šlebingerjeve Slovenske bibliografije za leta 1907–1912, ki jo je objavil v Slovanu.

Maister je po vrnitvi iz Galicije dal svojo bogato knjižnico prepeljati v kraje svojega službovanja, v Celje in Maribor. Prve informacije o Maistrovi knjižnici imamo iz časa njegovega bivanja v Celju.

Podrobnejši opis Maistrove knjižnice je podal publicist dr. Leopold Lenard leta 1919, ko je Maister že nekaj let bival v Mariboru, kjer je imel tudi svojo celotno knjižnico. Lenardov opis Maistrove knjižnice prinaša tudi opis njene ureditve. Po Lenardovem opisu je namreč imel Maister knjige razporejene v štirih omarah. V prvi je bilo starejše slovensko časopisje in listi, med njimi Ljubljanske novice, Bleiweisove novice, Danica Ilirska, pa tudi dijaška lista Zora in Vesna. Posebno naklonjenost je pokazal do jezikoslovnih in literarnozgodovinskih publikacij. V drugi omari do bile zbrane slovenske pesniške zbirke, v tretji zgodovinska dela, med njimi Valvasorjeva Slava zgodovine Kranjske. V četrti omari so bile starejše slovenske knjige, med njimi Dalmatinova Biblija.

Maistrova knjižnica je bila skrbno urejena, tudi po zaslugi literarne zgodovinarke, pisateljice in prevajalke, profesorice Silve Trdinove, ki jo je uredila med letoma 1930 in 1935, ko je službovala v Mariboru. Vsaka knjiga je še danes opremljena z nalepko, na kateri je oznaka sestavljena iz rimske ter ene ali več arabskih številk. Tudi nekateri ohranjeni kataložni listki pričajo o urejenosti knjižnice po določenem sistemu.

Po Maistrovi smrti leta 1934 je knjižnica postala last njegovih sinov, Hrvoja in Boruta. Ko je grozila vojna nevarnost, sta marca 1941 knjižnico prepeljala v Zagreb, kjer je imela njuna sorodnica tovarno čokolade. Knjižnica v Zagrebu je bila izdana Nemcem, ki so jo hoteli odpeljati. Posredovanje Otona Župančiča pri italijanskih oblasteh v Ljubljani, ki so izjavile, da spada knjižnica v območje italijanskega spomeniškega varstva, pa je to preprečilo. Leta 1946 je generalov sin Borut Maister knjižnico iz Zagreba prepeljal v Maribor. Ker mu stanovanjske razmere niso dopuščale, da bi očetovo knjižnico na novo postavil, jo je po dogovoru izročil v varstvo Pokrajinskemu muzeju v Mariboru, v katerem so takrat deponirali knjižnično gradivo, ki se je vračalo v mesto.

Maistrova obsežna in dragocena knjižnica je čakala v zabojih v Pokrajinskem muzeju Maribor. Šele s preselitvijo Univerzitetne knjižnice Maribor v novo stavbo leta 1988 so se pričele aktivnosti, da bi Maistrova knjižnica prešla pod njeno okrilje. Maja 1989 so zaboje s knjigami prepeljali v knjižnične prostore. Istega leta so strokovnjaki Arhiva Slovenije pregledali gradivo in predlagali izvedbo dezinfekcije in konzervatorskih postopkov, ki so bili še istega leta opravljeni. Želja dedičev je bila, da bi UKM Maistrovo knjižnico umestila v poseben prostor. In tako je leta 1997 knjižnica pričela ob sofinanciranju Ministrstva za šolstvo in šport in Mestne občine Maribor z ureditvijo namenskega prostora. Ureditev prostora je delo akad. arh. Mirka Zdovca.

13. oktobra 1998 je družina Maister, ki jo je zastopal Borut Maister, z darilno pogodbo podarila in izročila 5970 enot knjižničnega gradiva Univerzitetni knjižnici Maribor, ki se je zavezala, da ga bo postavila v »posebno sobo, ki bo imela napis Maistrova knjižnica«. (UKM, Arhiv, Darilna pogodba, št. 5740, z dne 13. 10. 1998)

Maistrovo knjižnico dopolnjuje tudi Maistrov kip, delo akademske kiparke Vlaste Zorko.

Maistrova knjižnica je del posebnih zbirk Enote za domoznanstvo Univerzitetne knjižnice Maribor. Kot primer »ene največjih in najlepših zasebnih knjižnic na Slovenskem« ji Univerzitetna knjižnica Maribor kot osrednja knjižnica Univerze v Mariboru in varuhinja kulturne dediščine slovenskega naroda in države, znanstvene dediščine Maribora in širše regije ter kot domoznanska knjižnica zagotavlja primerno domovanje in jo s ponosom pokaže obiskovalcem.

Maistrova knjižnica UKM je izjemna bibliofilska zbirka. Knjižnica je posebnega kulturnega pomena za Republiko Slovenijo in za mesto Maribor, saj je povezana z eno izmed ključnih osebnosti slovenske zgodovine 20. stoletja. Leta 2018 je bila razglašena za kulturni spomenik državnega pomena. Maistrova knjižnica spada med posebne zbirke Enote za domoznanstvo. 

dr. Vlasta Stavbar

Zloženka