Karlin, Andrej

Po maturi na ljubljanski gimnaziji leta 1876, se je vpisal na bogoslovje. V duhovnika je bil posvečen 27. julija 1880. Kot kaplan je služboval v Smledniku (1880–1883) in do 1885 pri sv. Juriju (Šenčurju) pri Kranju. Oktobra 1885 je postal mestni kaplan in katehet pri sv. Jakobu v Ljubljani. Leta 1890 je odšel na rimsko vseučilišče sv. Apolinara študirat pravo. V Rimu je obenem opravljal delo kaplana pri cerkvi S. Maria dell' Anima. Doktorat na področju civilnega in cerkvenega prava je zagovarjal leta 1892. Po vrnitvi je postal profesor verouka na II. državni gimnaziji v Ljubljani in prefekt v dijaškem semenišču - Alojzijevišču. 22. januarja 1900 je postal stolni kanonik ljubljanske škofije ter nadzornik verouka na ljudskih in meščanskih šolah in učiteljiščih. V obdobju 1905 – 1910 je bil ravnatelj Alojzijevišča v Ljubljani.
Deloval je na področju cerkvene glasbe; več let je bil tajnik in nato kanonik predsednik Ceciljanskega društva v Ljubljani. Leta 1902, ob 25-letnici društva je napisal spominsko knjižico. Bil je urednik Cerkvenega Glasbenika (1905–1910).
Sodeloval je v delavski, prosvetni in gospodarskih organizacijah (Ljudski posojilnici in Vzajemni zavarovalnici).
21. decembra 1910 je bil imenovan za tržaško-koprskega škofa in bil posvečen v stolnici Sv. Justa v Trstu dne 19. marca 1911. Leta 1917 je bil kot tržaški škof imenovan v »gosposko zbornico« in 1918 imenovan za cesarjevega tajnega svetnika. Zaradi zaostrovanja razmer ga je leta 1919 papež razrešil ter ga imenoval za škofa v Themiscyri, svojega hišnega prelata in prestolnega asistenta. Preselil se je v Št. Vid nad Ljubljano, kjer je vodil zavod Sv. Stanislava. 6. junija 1923 je bil imenovan za lavantinskega škofa in slovesno ustoličen v Mariboru dne 29. julija. V tem času se je povečal oblastni krog lavantinskega škofa, saj je prišlo v Kraljevino SHS več župnij. Škof Karlin je preoblikoval dijaško semenišče in podaljšal študij na bogoslovnem učilišču na pet let.
Priredil je učni knjigi Zgodovina razodetja božjega v stari zavezi (1896) in Zgodovina razodetja božjega v novi zavezi (1897). Z Antonom Žlogarjem je izdal knjižico Mestnofarna cerkev Sv. Jakoba v Ljubljani. Uredil je 31. knjigo Drobtinic in poslovenil knjigo Alfonza Liguorija Priprava za srečno smrt ali premišljevanje večnih resnic. 1903 je pri Družbi Sv. Mohorja izšla njegova knjiga V Kelmorajn.

Nina Lončar