Koprivnik, Janez

Dve leti je obiskoval nemško osnovno šolo v Konjicah, nato 3. in 4. razred okrožne glavne šole in dva letnika nesamostojne spodnje realke v Celju. V obdobju od 1869 do 1873 se je izobraževal na učiteljišču v Mariboru. Oktobra 1975 je v Gradcu opravil izpit učiteljske usposobljenosti za meščanske šole iz vzgojeslovja, računstva, prirodopisja. Septembra 1880 je opravil učiteljski izpit iz fizike in novembra 1887 še iz gluhonemstva. Od avgusta do konca oktobra 1873 je učiteljeval na deželni vinarski in sadjarski šoli v Mariboru, nato do septembra 1874 v Studenicah, do novembra 1875 na 1. mestni deški šoli v Mariboru in na tamkajšnji vadnici do septembra 1888. Tedaj je postal glavni učitelj z naslovom procesorja na učiteljišču v Mariboru, kjer je poučeval prirodopisje in fiziko do svoje upokojitve leta 1909. Ob upokojitvi je bil odlikovan z naslovom šolskega svetnika. Pri mariborski posojilnici je bil mnoga leta marljiv član ravnateljstva.
Svoje poljudne, živahno podane naravoslovne razprave in črtice je večinoma objavljal v Popotniku: Prve oznanovalke spomladi (1880), Naše zveri s posebnim ozirom na njihovo zimsko življenje (1881), Čutila in kako se naj gojijo, Iz botanične pušice, Buča ali tikva (1883), Dišeča vijolica, Črtice iz življenja živali (1. Smeh in jok živali, 2. Iz življenja mravelj), Zajec (1884), Presmec ali cvetnonedeljska butara (Etnografsko-prirodopisna črtica, 1885), Polh (1886), Čriček (1888), Čmrlji (1889), Kremenjak, Metači in brizgači med živalmi, Življenje za skorjo starega štora, Sove in čuki (1912).
Za štajerska učiteljišča je kot učni pripomoček napisal “Grundzüge der Geologie mit besonderer Berücksichtigung der geologischen Verhältnisse Steiermarks für Lehramtszöglinge und Lehrer (Wien 1895). Z Gabrijelom Majcnom je sestavil Začetnico za slovenske ljudske šole (Dunaj 1897), s Henrikom Schreinerjem pa obsežno metodično razpravo: Prirodopisni pouk v enorazrednicah. Slednja je bila praktično nadaljevanje njegovega spisa v Popotniku: “Nekaj o metodiki prirodopisnega pouka v ljudski šoli”, ki ga je izpopolnil s člankom v Pedagoškem letopisu: “Najnovejša struja o metodi prirodopisnega pouka.
Za vzgojo gluhonemih je leta 1887 napisal navodilo: Gluhomutec in njega obrazovanje z navodom, kako gluhoneme otroke doma izrejati in v domači šoli poučevati. Leta 1893 je opozoril na važnost šolskega vrta kot vzgojnega in učnega sredstva naših ljudskih šol.  Leta 1896 je za nižjo in srednjo stopnjo osnovnih šol priredil izbor iz Slomškovih basni, prilik in povesti. Javnost je skušal pridobiti za nabiranje vinarskega imenoslovja (Popotnik 1895) in iz te kmetijske panoge objavil nekaj aktualnih člankov. Njegovo najpomembnejše delo je “Domači vrtnar” (Družba sv. Mohorja 1903). Po iniciativi dr. Vošnjaka je 1913 spisal monografijo o Pohorju.

Nina Lončar