Lah, Anton

Lah je med leti 1817 do 1822 obiskoval gimnazijo v Mariboru. Po končani gimnaziji je sprva študiral filozofijo v Raabu, Požunu in v Gradcu, kjer je od 1824 do 1828 študiral tudi teologijo in bil kot tretjeletnik 28. avgusta 1827 posvečen. Od 1828 do 1832 je bil kaplan pri Sv. Petru pri Radgoni, nato je moral zaradi bolezni v začasni pokoj; živel je v Gornji Radgoni. Leta 1833 je zopet nastopil kaplansko službo v Radgoni. Leta 1835 se je vrnil k Sv. Petru, 1837  šel za provizorja v župnijo Gornja Sv. Kungota in jo 1838 prevzel. 1843 je postal Cvetkov naslednik v Limbušu pri Mariboru. V času njegovega župnikovanja se je v Limbušu zgradilo novo župnišče. Pred imenovanjem dr. Antona Murka za hoškega dekana je bil začasno tudi upravitelj hoške dekanije.

Kot dijak je Lah pisal nemške pesmi, prigodnice meditativnega značaja in gladko tekoče pesmi. Popolnoma priložnostnega značaja je tudi njegova nemška poezija radgonskih in gornjeradgonskih let: glose k raznim darilom, voščila, epitafi; vse v rokopisu (sedaj v arhivu Zgodovinskega arhiva v Mariboru). Slovenskega pisanja se je lotil najbrž po zgledu Petra Dajnka, ki je do 1831 kaplanoval v Radgoni. Lah je 1835 izdal v dajnčici pri Weitzingerju v Radgoni prevod Schmidove povesti Leseni križec ali pomoč v potrebi. Leta 1850 je pomagal J. Muršcu pri Bogočastju, za katero je prevedel 7 antifonov in 4 sekvence. Istega leta je pri Leyrerju v Mariboru izdal Duhovne pesme za šolsko mladost. Z obema knjigama spada Lah popolnoma v  Danjkov in Slomškov okvir takratne slovenske literature na Štajerskem. V  praktično narodno vzgojiteljskem duhu je 1847 ustanovil »Družbo slovenskega branja v - Lembahi«, eno prvih bralnih društev na Slovenskem, ki jo je vodil do svoje smrti. Bil je eden tistih štajerskih piscev, ki so si prizadevali za uvedbo enotnega knjižnega jezika.

Gabrijela Kolbič