Leyrer, Friderik (Friedrich)

Rodil se je v Mariboru, v Ulici vseh svetih (današnja Židovska ulica), očetu Francu, mizarju (po rodu iz Radgone) in Ani Ulrich, hčerki mariborskega meščana in posestnika Konrada Ulricha, kot tretji izmed desetih otrok. Družina se je leta 1810 preselila v Vetrinjsko ul. 8. (»Postgasse  26«). V letih 1814-1820 je  obiskoval nižjo realko. Najljubša predmeta sta mu bila risanje in slikanje. Zaradi materine želje, da bi postal duhovnik je moral opustiti misel na študij tehnike. Vpisal se je na gimnazijo, prebil se je do četrtega razreda. Mati in oče sta se po nasvetu prijatelja Franca Geista odločila za poklic knjigoveza in leta 1824 je odšel v Gradec v uk k Josephu Franzu Kaiserju (11.03.1786 - 19. 09. 1859 avstrijski knjigovez, litograf, založnik in oficir) ter postal knjigoveški in litografski vajenec v ugledni litografski hiši.

Aprila leta 1828 so v Mariboru opravili nabor za popolnitev 47. mariborskega pešpolka in mesto je moralo dati določeno število rekrutov. Naborni urad je bil v nekdanji hiši njegovih staršev v Gostilni pri Veselem kmetu v Poštni ulici. Kot vojak je dodeljen 8. četi polka grof Kinsky št. 47 in je v vojski služil do 20. oktobra 1838, ko je prejel odpustnico, predtem je bil  za nedoločen čas na dopustu. Spomine na vojaška leta in vojskovanje mariborskega 47. pešpolka v Italiji, je zapisal v življenjepisu leta 1863 na svoj rojstni dan, v katerem je popisal 30 let življenja in ga je posvetil svojim otrokom Mathildi, Friedrichu, Ottokarju in Maximilianu.

11. avgusta 1838 je kupil  knjigoveznico in trgovino s papirjem Franca Ksaverja Geista v  današnji Gosposki ulici št. 15. (»Herrengasse 76«). Brez denarja, čisto neizkušen v tem poslu in znan le pri starem Kaiserju v Gradcu, je zapisal: »Kupil sem trgovino Pri starem duhu, tako se je imenoval moj predhodnik, in se bom trudil voditi jo po najboljših močeh glede na zahteve našega časa, zato vas prosim za prijazno podporo. V Spominih še zapiše, da »so kupili po precej visoki ceni, glede na to, da sta bila hiša in trgovina povsem propadli«.  1. maja 1856 je na Okrajni urad Maribor oddal vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja, na osnovi katerega je po načrtih gradbenega mojstra Franca Urbana izvedel dozidavo dodatnega prostora v prvem nadstropju, nad pritličnim delom desnega krila dvoriščne zgradbe. Štiri leta kasneje se je odločil, da bo obokan strop sobe v prvem nadstropju, ki meji na sosednjo hišo Janeza Schwanna, podrl in ga zamenjal z lesenim. Leta 1859 je dobil uradno  koncesijo tudi za knjigarno ter tako postal knjigotržec, »prvi pravi knjigar v Mariboru«. Podjetje je vodil do leta  1876, ko je je hišo in trgovino s papirjem,  prodal sinu Frideriku (ml.), ki pa ni več zalagal slovenskih. knjig. Ob prevzemu pa je pozabil prositi, da se očetova koncesija prenese nanj ter je s tem prišel ob njo. Tako se je leta  1880 Janez Leon, ko je hotel v Mariboru ustanoviti slovensko knjigarno, lahko skliceval na to, da v Mariboru ni nobenega koncesioniranega knjigotržca.

Friderik Leyrer je izdal je precej slovenskih knjig, vse nabožnega značaja, med njimi dve Jožefa  Zabukovška, Vsakdanji kruh Jurija Verdineka, Venec Lavrencija Herga in 4. natis Slomškovega Svetega opravila. Razpečaval je tudi Drobtinice, Bleiweisov Koledarček, Slovensko Bčelo. Tiskal jih je večji del pri Edvardu Janschitzu v Mariboru.

Friderik Leyrer je  bilo od leta 1848 član mestnega sveta ter četrtni mojster (»Viertelmeister«) od leta 1853. Kot  četrtni mojster je za mestno upravo  opravljal pomožne posle, predvsem v zvezi z nalogami, ki so se nanašale na ubožno skrbstvo. Četrtni mojstri so bili imenovani iz vrst meščanov, šlo je za neplačano, častno funkcijo, vsakemu izmed njih pa je bil za pomoč dodeljen tudi policaj, ki je bil plačan iz občinske blagajne.  Od leta 1852 je opravljal delo oskrbnika ubogih (»Armenvater«) v  svoji mestni četrti (»Innere Stadt«).  Skrbel je za obnemogle meščane, februarja 1873 je postal član predstojništva meščanskega špitala v Mariboru.

Dejaven je bil v društvenem življenju Maribor, tako je bil leta 1862 izvoljen v upravni odbor gledališča in postal  dolgoletni član upravnega odbora leta 1864  v Mariboru ustanovljenega Gledališkega in kazinskega društva (»Theater- und Casino-Verein Marburg«). Maja 1871 je postal izvršni član prostovoljne požarne brambe. Kot član Podpornega društva za revne dijake je aktivno daroval v prid izobraževanju mladine z darovi v denarju in knjigah, tako je  v šolskem letu 1859/1860 podaril knjižnici mariborske (klasične) gimnazije Sporschilovo Zgodovino avstrijske monarhije v osmih zvezkih.

Aprila 1873 je prevzel vodenje podružnice Štajerske eskomptne banke v Mariboru (»Die Filiale der Steiermarkischen Escompte Bank in Marburg, Burgplatz«). 22. novembra 1877 mu je župan dr. Matej (Mathäus) Reiser  na slovestnosti v  kazinu izročil diplomo  častnega meščanstva (»Ehrenbürgerrechts«) mesta Maribor. Friderik Leyrer je bil ugleden mož,  v dobrih odnosih je bil tudi z Antonom Martinom Slomškom, ki je bil dnevni gost v njegovi knjigarni in mu je leta 1860 podaril svoj portret. Potomci Friederika  Leyrerja so leta 1992 Pokrajinskemu muzeju Maribor podarili portret Antona Martina Slomška (Carl Vogl, 1853, olje na platnu).

                                                                                                                                                                       Dejan Kac