V Rajhenburgu in Brežicah je obiskoval ljudsko šolo. Od 1877 do 1885 je v Mariboru kot gojenec deškega semenišča obiskoval gimnazijo. Po maturi 1885 je vstopil v mariborsko bogoslovje. Januarja 1886 je šel na Dunaj, da bi študiral pravo, a se že v nekaj dneh vrnil na bogoslovje, kjer je 1889 z odličnim uspehom dovršil študije. Eno leto je bil kaplan v Šoštanju in se pripravljal za teološke izpite (rigoroze) na Dunaju. V obdobju  1890–2 je kot kaplan v zavodu S. Maria dell' Anima v Rimu študiral filozofijo in 6. junija 1892 dosegel doktorat, takoj nato pa na Dunaju naredil še zadnji teološki izpit in bil 21. junija 1892 promoviran za doktorja teologije.
Ob vrnitvi domov je bil dva meseca in pol kaplan v Trbovljah ter eno leto korni vikar in katehet v Mariboru. Jeseni 1893 je prišel za veroučitelja na mariborsko gimnazijo, najprej kot suplent, od leta 1894 kot profesor. Tu je deloval do smrti in v vojnih letih poučeval v nižjih razredih tudi slovenščino, nemščino, zemljepis in zgodovino. Leta 1924 je postal papežev tajni častni komornik.
Anton Medved je bil od leta 1905 do 1924 član nadzornega sveta posojilnice, odbornik Katehetskega tiskarskega društva (od 1893) in čitalnice (od 1900 do 1914 tudi njen predsednik) ter odbornik Zgodovinskega društva (1906–1911).
V politiki je aktivno nastopil samo 1909 kot nadstrankarski kandidat za deželni zbor v slovenski trški skupini, a propadel proti dr. Vekoslavu Kukovcu. Bil je odločno naroden; njegov pomen za kulturno zgodovino štajerskih Slovencev ni toliko v njegovem pisateljskem delu, marveč v celotnem delovanju, ki ga je vršil kot duhovnik, vzgojitelj in narodnjak. Velik ugled je užival tudi med Nemci.
Umrl je za pljučnico, ki jo je povzročila zanemarjena gripa. Počiva na magdalenskem pokopališču v Mariboru, kjer so mu prijatelji in učenci postavili kamenit spomenik z reliefnim portretom in simboličnim reliefom sejavca, delo I. Sojča.
Anton Medved je kot dijak zlagal pesmi in se vadil v govorništvu. Ko je bil v 7. razredu gimnazije, je pod psevdonimom T. Goričlán izšla v Kresu leta 1884, 140 pesem Otok in leta 1883 pod psevdonimom Tone pesem Tvoj sem, Slava! V bogoslovju je v obdobju 1887–9 pisal v verzih in prozi za domači list Lipico, ki jo je 1887– 8 urejeval. Spisi v prozi so filozofske in zgodovinske vsebine in govorniški. V poznejših letih je zložil več nabožnih in priložnostnih pesmi. Zadnja iz 1924 je 24 verzov obsegajoči napis na prelitem velikem zvonu mariborske stolnice Slovel je kot dober govornik, zato so ga na vse strani vabili za slavnostnega govornika pri izrednih cerkvenih slovesnostih, narodnih svečanostih in večjih društvenih prireditvah. Po končanem študiju je objavljal prispevke, razprave, ocene in poročila v Dom in svet, Ilustrovani narodni koledar, Voditelj v bogoslovnih vedah, Izvestja mariborske gimnazije, Slovenec, Slovenski gospodar, Stražo, Koledar družbe sv. Mohorja... Družba sv. Mohorja je ob 100-letnici Slomškovega rojstva izdala njegovo spominsko knjigo: Knezoškof lavantinski Ant. Martin Slomšek. Za 8. razred gimnazije je sestavil učno knjigo: Zgodovina katoliške cerkve.

Nina Lončar

Viri: 
Slovenski biografski leksikon, druga knjiga, Zadružna gospodarska banka, Ljubljana 1933, str. 78.
Strmšek Pavel, Maribor za svoje dijaštvo, Dijaška kuhinja v Mariboru, Maribor 1929, str. 21-22.
Nova doba, 28. februarja 1925, str. 2.
Slovenski gospodar, 26. februarja 1925, str. 3.
Slovenski gospodar, 5. marca 1925, str. 1,2.
Slovenski gospodar, 12. marca 1925, str. 1.
Straža, 12. januarja 1925, str. 1.
Tabor, 27. februarja 1925, str. 1.
Tabor, 3. marca 1925, str. 1.
Slovenski gospodar, 6. maja 1926, str. 2.
Tabor, 26. oktobra 1926, str. 1.
Medved, Anton