Kržišnik, Jožef Marija

Obiskoval je gimn. v Lj. (1876–84), nato z Levstikovo in Tavčarjevo podporo študiral podporo moderno filologijo na Dunaju. Zaradi finančne stiske in literarnih neuspehov je 1888 prekinil študij na univerzi ter stopil v mariborsko bogoslovje (prvo leto bil eksternist), ki ga je zaklhjučil 1892 (ord. jul. 1891). Kaplanoval je v Rajhenburgu, Vojniku, Dobrni, od 1897 na Teharjih, odkoder je v jeseni 1899 odšel na Dunaj nadaljevat študij. Promoviran za dr. phil. je bil 1900, prestopil je v ljubljansko škofijo in postal po smrti Iv. Vesela decembra 1900 župnijski upravitelj v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Tu je bil od 12. apr. 1901 župnik in dekan.  

Povzeto po oceni Janka Šlebingerja se je Kržišnik v prvih vseučiliških letih  mnogo ukvarjal z dramatiko, v kateri je videl svoje »pravo polje«. Spisal je zgodov. igro »Samo« (1885), ki jo je Levstik sicer ugodno ocenil, a po K.-ovi lastni izjavi ni imela razen 1. dejanja nič dramatičnega v sebi. Dve leti pozneje je »Sama« v dobrih 14 dneh popolnoma predelal, a tudi tokrat ni našel založnika zanj. Lotil se je tragedije, o kateri vemo le to, kar je 16. jul. 1885 sporočil Levcu: »Snov je socijalna in se godi za časa kmetskih uporov na slovenskih tleh.« Spisal je tudi veseloigro (1887), jo poslal Levcu, a leto dni zaman čakal na odgovor o njeni usodi. Enak neuspeh je doživel z »novo žaloigro«, ki jo je poslal 1888 Dramatičnemu društvu v Ljubljani. Od 1884–49 je s šifro J. K. ali s polnim imenom marljivo zalagal Ljubljanski zvon z lirskimi in epskimi prispevki brez posebnega pesniškega daru: vsakdanji motivi brez globljega doživetja, okorna dikcija, naivna vsebina pri večini baladnih poskusov. V slov. pesništvo je prvi uvedel romanski rondel (LZ 1885, 129; 1887, 358). V pripovedni pesmi »Sava« (LZ 1885, 641) je opeval romantično ljubezen grajske hčerke Save in Vsevlada, ki ju razdruži vojna, v kateri najde Vsevlad junaško smrt. Skromna vsebina je polna raznih tujih vplivov, preobložena z izumetničenimi epiteti (n. pr. krilo bujnodično, hčerka vita, lice milozarno, bujnosveža deva, deva milojavna, trpeliv golob, protivni nároj, toga neutólna itd.). V Slovanu je objavil poleg izvirnih pesmic in dramskega prizora »Agapiz« še prevode iz Lermontova (1885: Angel, Jadro; Pesem o carju Ivanu Vasiljeviču); s psevd. Čivkoslav Lažán je s skromno humorističnimi verzi sodeloval pri Škratu (1884–5), bil je tudi med sotrudniki SV in KMD (1887, 1889–92). Njegova zbirka »Male pesni. Ljubljenej mladini« (Celje 1899) kaže zlasti v prvem delu Levstikov vpliv. Iz francoščine je poslovenil Nodierjev roman Jean Sbogar (Ivan Zbogar, SN 1886 in v ponat.).

Gabrijela Kolbič