Wurzer (Vurcer), Matija

Rodil se  22. januarja 1832 v Ivanjševcih ob Ščavnici (župnija Sv. Peter pri Radgona), kmetu Simonu in Ani, rojeni Fekonja. V Mariboru je, kot odličen dijak, obiskoval gimnazijo v letih 1844—52. Imel je odlične profesorje, verouk in slovenščino ga je poučeval rodoljub in podpornik dijakov  Jurij Matjašič (1808-1892). Kot učitelj slovenščine je, s posebno vnemo, gojil tudi ilirščino ter znanje ilirščine pri ocenjevanju v katalogih posebej zabeleževal. Tako se je Wurzer navzel narodnega in rodoljubnega duha, pisal pesmi, zbiral ljudsko blago in, se pod vplivom učitelja slovenskega jezika Jurija Matjašiča, poskušal tudi v ilirščini. V 8. razredu gimnazije je spisal »Sastavljanja ilirska in sbirka ilirskih reč« (UKM, Ms 91).  Leta 1851 je osnoval dijaško društvo Danica in leta 1852 dijaški rokopisni list Zorica, za katerega je napisal več prispevkov. Od tu je narodopisni sestavek Snubljenje pri štajerskih Slovencih (povzeto po Der Aufmerksame, Gradec, 1842, št. 28 in 29; dodal besedilo o pogajanju za nevesto, delno zapisano v rimah) in Andrašovski zvon v Slov. goricah natisnjen v Slovenski Bčeli (1852).

Šolanje je nadaljeval v Gradcu na bogoslovju in bil 29. julija 1855 posvečen v duhovnika. Od leta 1856 do leta 1861 je bil kaplan na Remšniku, od leta 1861 do leta 1863 pri Sv. Juriju v Slovenskih goricah (danes Jurovski dol),  od 15. septembra 1863 do 17. maja 1867 v Rušah in od 1867 do 1874 pri sv. Marjeti ob Pesnici (danes Pernica). Od leta 1874 do 1877 je bil župnik v Zgornji Kungoti in od 1.7. 1877 v Rušah. Župnijo je obdržal do 30. novembra 1920; nato se je upokojil in 3. novembra 1921 je v Rušah umrl. V zadnjem življenjskem obdobju se je soočal s skoraj popolno slepoto.  Pri župljanih je bil zelo priljubljen, rad se je podpisoval »Božidar Priruški«.

Na Remšniku je zbiral ljudsko blago, kjer je kot kaplan pobiral podpise za spomenico ministru Schmerlingu in jih nabral 48. Zanimive zapiske lokalnega značaja o Rušah je zapisoval v dnevnik, ki pa je med okupacijo propadel. V njem je tudi prvi opis pohoda preko Pohorja iz leta 1864, ki se ga je tudi sam udeležil, zato ga lahko prištevamo med pobudnike planinstva v Rušah in na Pohorju. V Rušah je leta 1865 dal pobudo za ustanovitev »Kmetskega   bralnega društva«, ki je bilo eno prvih na našem podeželju. V ta namen je  napisal »Povabilo«, v katerem govori o pomembnosti narodnega jezika in o narodnem prebujenju Slovencev. Na tretji strani pole sledijo lastnoročni podpisi vseh, ki so se vabilu odzvali ter tako postali prvi člani ruškega Bralnega društva. Priglasilo se jih je 13, s prvopodpisanim Božidarjem Korenjakom, kakor je Wurzer poslovenil svoje ime.  Bralno društvo se je kasneje razvilo v ljudsko knjižnico in bilo hkrati matica za poznejše živahno gledališko delo v Rušah. Ljubezen do slovenskih knjig in časnikov, ki ga je svoj čas vodila pri ustanovitvi ruškega Bralnega društva, je gojil tudi v poznejših letih. Naročene časnike je skrbno shranjeval in jih večinoma dajal celo vezat.  Tako so danes, po njegovi zaslugi, v Univerzitetni knjižnici Maribor ohranjeni razni vezani časniki, npr.: Mir, Slovenski gospodar, Slovenec, Zgodnja danica, Stimmen aus Innerösterreich idr. Vse to priča o tem, kolikšen pomen je pripisoval slovenski tiskani besedi. Napisal je nekaj zgodovinskih člankov: »Ruše, starodavna božja pot in nekdaj učenosti zibela« (Drobtinice 1865—6), »Nekdanje šole v Rušah« (ib.), »Das Raster Gymnasium« (Südsteirische Post, 1889, št. 99; 1890, št. 46 in 49), »Der Chronist von Maria-Rast »(ib. 1890, št. 51). Kot duhovnik in krajevni zgodovinar, je bil med ljudmi zelo priljubljen, tako je leta 1902 postal častni občan štirih občin (Ruše, Smolnik, Bistrica, Lobnica). Matija Wurzer  je  svoje ime pogosto poslovenil in se v člankih podpisoval:  Matija (V)Wurzer, Božidar Korenjak, Ruški, Priruški, B.B, M. Burcar, Mato Burcar.  Wurzerjeva  rokopisna zapuščina je ohranjena v Rokopisni zbirki  Univerzitetne knjižnice Maribor (Katalog rokopisov, Ms 91).

Dejan Kac