Herg, Lavrencij

Rodil se je kot sedmi otrok, zakoncema Matjažu Hergu, lončarju, ter Tereziji, rojeni Dečko. Leta 1835 je začel obiskovati domačo šolo v Središču ob Dravi, v kateri je takrat poučeval učitelj Jurij Schmidinger. Gimnazijo je obiskoval v letih 1841–47 v Varaždinu in jo končal z odličnim uspehom. Filozofijo je študiral v letih 1847–49 v Gradcu. Gimnazijcu so zbudile narodno zavest pesmi hrvaškega pesnika Andrije Kačića Miošića. V marčni revoluciji 1848 se je v Gradcu, še kot dijak, pridružil Narodni gardi in se v posebni akademski legiji uril tudi v orožju in hodil na stražo. Bil je član graške Slovenije. V Gradcu je spoznal Stanka Vraza in se oklenil ilirskega gibanja. V letih 1849–53 je v Gradcu študiral teologijo in bil posvečen julija 1852. Kot kaplan je bil v letih 1853–56 nameščen med Nemci pri Sv. Marjeti ob Rabi in v Edelsbachu pri Feldbachu. Potem je prišel med Slovence, tako je bil v letih 1856–59 kaplan pri Sv. Jakobu in pri Sv. Juriju v Slovenskih goricah. V Slovenskih goricah se je, poleg opravljanja stanovskih dolžnosti, začel ukvarjati s pisateljevanjem. Kot duhovnik je opazil, da vernemu slovenskemu ljudstvu, ki rado moli in poje, primanjkuje molitvenik, ki bi obsegal potrebne pesmi in molitve.

Leta 1859 ga je Slomšek pozval za profesorja cerkvene zgodovine na novem bogoslovnem učilišču v Mariboru. Na mestu profesorja cerkvene zgodovine ni ostal dolgo.  Ker ga je mikalo dušno pastirstvo, je 1861 šel za župnika v župnijo sv. Jakoba v Limbuš pri Mariboru. Tu je ostal do 1881, ko se je kot stolni kanonik vrnil v Maribor. Leta 1894 je postal stolni dekan, leta 1900 stolni prošt. Papež mu je 1901 podelil naslov apostolskega protonotarja. Herg je bil leta 1861 med ustanovitelji Slovanske čitalnice v Mariboru, sodeloval je pri ustanovitvi Katoliškega tiskovnega društva v Mariboru. Zasluge ima tudi za podporno društvo duhovnikov, ki mu je bil od leta 1894 do smrti predsednik. Od leta 1885 je veliko truda vložil v restavracijo stolnice, v letih 1891–2 je z Ignacijem Orožnom vodil stavbo novega kapiteljskega poslopja. Zadnja leta si je veliko prizadeval, da bi se v njegovem rojstnem kraju pozidala nova župnijska cerkev. Po njegovem prizadevanju se je leta 1898 v Središču ustanovila posebna družba za zidanje cerkve. Ker je cesarsko kraljeva centralna komisija ugovarjala prezidavi cerkve, je dal na svoje stroške napraviti mnogo načrtov, da bi se cerkev povečala in dobila primerno obliko. 22. julija 1906 je v oporoki cerkev v Središču imenoval svojim glavnim dedičem z izrecnim dostavkom, da se zapuščina porabi za zidanje nove cerkve. Glede pogreba je v svoji oporoki naročil: »Moje truplo naj se pokoplje na pokopališču v Lembahu, kjer počivajo moja blaga mati. Tukaj želim počivati med svojimi nekdanjimi ovčicami, katerih dušni pastir sem bil 19 let in mirno čakati veselega od mrtvih vstajenja.«  

Izdal je »Venec pobožnih molitev in opravil za očitno službo božjo in druge priložnosti«, ki mu je bil priložen »Venec cerkvenih pesem« (Maribor, 1859). V dveh naslednjih izdajah sta bila oba venca združena v »Venec pobožnih molitev in svetih pesmi« (Maribor, 1867).  O družbi vednega češčenja presvetlega Rešnjega Telesa, ki ji je bil 25 let načelnik, je izdal obsežno slovensko (1901) in nemško (1900) poročilo in za njene ude napisal knjižici: Družba vednega češčenja presvetlega Rešnjega Telesa (1904); Večna molitev (Maribor, 1904). Za šolsko mladino je sestavil: Cerkvene pesmi (Maribor, 1884); molitvenik Duhovni vrtec (Maribor, 1886); 2 snopiča narodnih pesmi (Maribor, 1888, 1891). Za župnijske urade je sestavil navodilo kako voditi matice, t. j. krstno, mrliško in poročno knjigo.

Dejan Kac