Šolanje na gimnaziji in študij filozofije je končal v Gradcu. Leta 1760 je vstopil v minoritski red. 14. aprila 1765 je bil posvečen v mašnika. Po posvetitvi je bival in delal v samostanih v Gradcu, Beljaku, Mariboru in Celju. Od leta 1777 do leta 1808 je bil gvardijan samostana v Celju. Bil je prvi ravnatelj glavne šole v Celju. Že leta 1777 je pričel s poukom v slovenščini. Kljub pretežno slovenskemu prebivalstvu je v tedanjem času v šoli prevladoval nemški jezik, ki je pospeševal germanizacijo. Zangerl je poučeval verouk in vodil pedagoški tečaj za učitelje. V tem času je bila celjska glavna šola edina izobraževalna ustanova za učitelje na Spodnjem Štajerskem. Leta 1802 se ji je pridružila šola v Mariboru. Ob ukinitvi minoritskega samostana v Celju, 3. avgusta 1808, je odšel na Ptuj. Na Ptuju je poučeval v 3. razredu normalke (šola je bila razdeljena na tri razrede) in bil od leta 1809 njen ravnatelj. Bival je v samostanu in prejemal od magistrata plačilo 300 florintov na leto. Leta 1811 je postal mestni šolski nadzornik. V obdobju 1789-1808 je bil provincial štajerske minoritske province.

Nina Lončar
 

Viri: 
Bojc Etbin, Šole in učiteljstvo na slovenskem Štajerskem pred sto leti, v Časopis za zgodovino in narodopisje, Zgodovinsko društvo v Mariboru, Maribor, 1972, str. 275, 276, 277.
Orožen Ignac, Celska kronika, Celje, 1854, str. 164, 186.
Poetovio-Ptuj, 69-1969, Založba Obzorja, Maribor, 1969, str. 227, 228.
Prizadevni šolniki na Slovenskem v obdobju 1774-1914, Slovenski šolski muzej, Ljubljana, 1972, str. 5.
Zbornik za historiju školstva i prosvjete, Zagreb, 1969-1970, str. 315, 316.
Pax et bonum, Minoritski samostan v Ptuju, Ptuj 1939, str. 68, 69, 39.
Orožen Ignac, Das Bisthum und die Diözeße Lavant, 3. Theil, Cilli, 1880, str. 161-163.
Slovenski biografski leksikon, četrta knjiga, SAZU, 1980-1991, str. 762, 763.
Spričevalo Zangerl (Zanggerl), Mansvet Mansuetus