Simonič, Franc

Rodil se je v Ivanjkovcih, zakoncema Francu Simoniču in Mariji, rojeni Zadravec. Prvi dve leti osnovne šole je obiskoval v Svetinjah, 3. in 4. razred pa je dokončal v Gornji Radgoni. Stanoval je v hiši staršev svoje bodoče žene Roze Mauko, kjer so imeli vrvarsko obrt. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru v letih 1861–1869. V Gradcu je 1876 končal študij zgodovine in slavistike. 1. avgusta 1874 je nastopil službo v Štajerski deželni knjižnici (Joanneum) v Gradcu ter 5. julija 1876 doktoriral z disertacijo iz zgodovine Babenberžanov z naslovom Politische Stellung Leopold des Glorreichen zum Deutchen Reiche von Jahre 1197 bis Februar 1213. Simoničeva disertacija obsega 15 in 1/2 pole, z opombami 21 in 1/2 pole in jo (v rokopisu) hranijo v graški Univerzitetni knjižnici (Steiermärkische Universitätsbiblothek). Osnutki disertacije in Simoničeva doktorska diploma pa so v družinskem arhivu Simonič/Šlebinger v Gornji Radgoni.

Od 1877 do 1907 je služboval v Univerzitetni biblioteki na Dunaju. Najprej je 9. julija 1877  postal  amanuensis (pomočnik), 24. septembra 1887 skriptor, 17. marca 1898 provizorični (pomožni) kustos,  22. avgusta 1900 pa kustos. Kot bibliotekar je opravljal odgovorne naloge: 1884–1885 je vodil selitev knjižnice v nove prostore in za dobro opravljeno delo dobil nagrado; bil je referent za slavistiko, zgodovino in  zemljepis; revizor in, od 1894, vrhovni revizor katalogov. Krajši čas je, namesto obolelega ravnatelja, tudi vodil knjižnico. Zaradi bolezni se je 21. januarja 1907 upokojil in se preselil v Gornjo Radgono. Zadnja leta je preživel v hiši pod cerkvijo, danes Maistrov trg 4. Umrl je 14. julija 1919. Pokopan je na radgonskem pokopališču, v skupnem družinskem grobu z zetom in nadaljevalcem njegovega dela, dr. Jankom Šlebingerjem.

Simonič se je vsa leta gimnazije šolal s Plohlovo štipendijo. Gregor Jožef Plohl (1730—1880), nadžupnik na Ptuju, je zapustil del premoženja za šolanje dijakov.

Omeniti velja tudi njegovo vlogo leta 1897. Tega leta so namreč na Dunaju opustili pokopališče sv. Marka. Tam je bilo pokopanih veliko mož, pomembnih za Slovane, ki so jih prepeljali v domače kraje. Tako so tudi Slovenci sklenili, da bodo v Ljubljano prepeljali posmrtne ostanke Jerneja Kopitarja. Zato so na Dunaju ustanovili poseben odbor, v katerem je bil tudi dr. Franc Simonič, kot Kopitarjev rojak in naslednik v stroki. 

Največjo hvalo in pomen si je Simonič pridobil s sestavo Slovenske bibliografije, I. del: Knjige (1550-1900), kjer je popisal knjige in časopisje. Delo je izhajalo v letih 1903—1905 in še danes predstavlja eno najpomembnejših del, v katerega se »zatekamo po pojasnila, kadar nam lastne modrosti zmanjka.« (J. Glazer, Razprave-članki-ocene, str. 859). Pobudo za izid slovenske bibliografije je Franc Simonič dobil pri svojem delu, saj je bila vsa njegova skrb namenjena bibliotekarstvu in bibliografiji. Med svojim delom je namreč uvidel, da je urejen popis literature nepogrešljiva osnova za znanstveno delo. Že v prvih letih dela v knjižnici si je izdelal načrt za celotno retrospektivno slovensko bibliografijo knjig, časopisja in pomembnejših znanstvenih in leposlovnih prispevkov v časopisju in zbornikih. Petindvajset let je zbiral gradivo zanjo in se trudil, da bi vse natančno popisal po knjigi sami. Izdal je: Slov. bibliografija. Slovenska matica 1903–1905, 3 snopiči. I. del: Knjige (1550–900); II. del (članki) ni izšel. Delo je soliden popis časopisja, slovenskih ter neslovenskih knjig pisateljev, ki so pisali tudi slovenščini. Gradivo je razporejeno po abecedi, popravke je opravil dr. Janko Šlebinger, njegov zet, ki je na koncu knjige napisal dodatek in popravke ter 1906 ponudil Slovenski matici, da sestavi še II. del, rokopisa ni oddal. Slovenska bibliografija predstavlja njegovo najpomembnejše strokovno delo, za katero je bila prav bibliotekarska služba v dunajski univerzitetni knjižnici ustrezen okvir.

Poleg tega je Simonič napisal poglavje o slovenski književnosti in kratek oris kajkavske literature v knjigi Šuman Josip, Die Slovenen, ki je leta 1881 izšla v zbirki Die Völker Oesterreich-Ungarns X, 1, str. 123–72). Pripravil je tudi zgodovinski opis doma in rodu svojega sorodnika Plohla (Meško-Simonič, Dr. Gregor Jožef Plohel imeniten humanist ali dobrotnik slovenski. Beč 1888). Skupaj z župnikom Jakobom Meškom sta pripravila Plohlov življenjepis. Knjigo je založil sam dr. Simonič. Pisal je tudi krajše sestavke in jih objavljal v Letopisu matice slovenske (1884, str. 196—220), Kresu (1881—1884) in Ljubljanskem zvonu (1882, str. 273–5; 1888, str. 384). Pisal je tudi ocene knjig, med njimi je označil pomen Fechtnerjeve knjige Die praktische Philosophie und ihre Bedeutung für die Rechtsstudien. V spisu Macocha (Mačeha) je opisal prepad blizu Brna in pravljico o izvoru imena. V Ljubljanskem zvonu je leta 1882 objavil črtico o Rusiji. Simonič je podrobno opisal tudi  pomembno delo za Slovence  Prisege ljubljanskega mesta. Rokopis se nahaja v dunajski knjižnici.

S svojim delom se je zapisal v slovensko kulturno in slovstveno zgodovino.

dr. Vlasta Stavbar