Narcis Kantardžić

Likovno razstavišče

Slikarska razstava akademskega slikarja Narcisa Kantardžića.

Narcis Kantardžić je ob nastopu na slovenski likovni sceni zapolnil specifično slogovno in ikonografsko nišo,  saj med domačimi avtorji zlepa ne najdemo podobnega klasičnega obravnavanja krajine s specifično arhitekturno simboliko v okviru večpomenske tematike minljivosti. Že od daleč prepoznavna motivika osamljenega stolpa v spokojni pokrajini kaže značilno slogovno izrazno dihotomijo s poudarjeno časovno simboliko, saj so arhitektonske konstrukcije upodobljene v skladu z geometrijsko perspektivo v plastično realistični maniri z reminiscenco na renesanso (staro), medtem ko učinkuje krajina s travniki in gozdovi ter razgibanim, z oblaki nasičenim nebom, nekoliko bolj baročno slikovito (novo). (Podobno so severnjaški mojstri uporabljali romanske loke za označbo dogodkov v Stari zavezi, gotske pa v Novi.) Tisto, kar je ustvaril človek, torej pripada preteklosti, neokrnjena narava pa si je znova pridobila svoje mesto v  prihodnosti. Prvotni pomen Kantardžićevih stolpov je sicer neznan, saj lahko imajo bodisi obrambno nalogo bodisi funkcijo svetilnikov ali pa so čisto navadni simboli človeške nečimrnosti, v skladu s starodavno svetopisemsko zgodbo o Babilonskem stolpu, ko so ljudje posegali po božanskih duhovnih sferah na popolnoma zgrešen način, podobno kot Ikar. Tukaj pride do izraza klasična simbolika nečimrnosti, katere vsebina izvira iz starozaveznega Pridigarja (Vanitas vanitatum, omnia est vanitas), ki pa si je v umetnostni zgodovini pridobila tudi pomen minljivosti, torej neke vrste memento mori. Pred stolpi, ki so lahko pravokotnih,  cilindričnih ali kombiniranih oblik, in neredko okrašeni s človeškimi ali angelskimi skulpturami s fanfarami, ki oznanjajo nekdanjo slavo človeške civilizacije,  se pogosto nahajajo umetni ribniki ali večji bazeni pravokotnega (zemlja) ali okroglega (vesolje) tlorisa, seveda v perspektivi, s popolnoma mirno gladino, morda s pomenom zrcala človeške duše, četudi ne odražajo ničesar več. V novejšem umetnikovem ustvarjalnem obdobju lahko skrajno redko opazimo tudi osamljen človeški lik, bolj podoben silhueti kot živemu bitju, ki skuša zaman uzreti svojo izgubljeno podobo v vodi - naravi.  Kakor je vizija človeškega obstoja po Narcisu Kantardžiću dokaj pesimistična, pa gleda na bodočnost zemlje v celoti toliko bolj optimistično, saj lahko narava očitno bolje shaja brez naše prisotnosti. 

Narcis Kantardžić je rojen 7. aprila 1958 v Derventi (BiH). Diplomira na Akademiji za likovno umetnost v Sarajevu leta 1982 v razredu prof. Milorada Ćorovića. Je eden izmed inicijatorjev likovne skupine „Zvono“. Neposredno pred vojno je izbran za asistenta pri profesorju Laliću na ALU v Sarajevu. Med vojno se preseli v Celje, kjer tudi živi in ustvarja.

Razstava bo na ogled do 4. januarja.

Odprtje: petek, 6. decembra, 12.00