NE SPOMINJAMO SE DNI, SPOMINJAMO SE TRENUTKOV

Razstava članov Fotografskega društva TOTIFOTO

Razstava štirinajstih avtorjev, ki so v objektiv ujeli različne motive, povezuje pa jih črno-bela fotografska tehnika.

Odprtje: ponedeljek, 13. november, 17.00

Razstava bo na ogled do 27. novembra 
 

Predstavitev Fotografskega društva Totifoto je v razstavišču Univerzitetne knjižnice Maribor že stalnica, saj se člani kluba tukaj predstavljajo že 8 let. Prvi dve leti kot izbor fotografij natečaja društva na določeno temo, od leta 2010 pa v okviru društvenih razstav, na katerih člani kluba nagovarjajo občinstvo, vsak s svojo fotografsko govorico. V društvu beležijo že 157 članov, aktivneje se jih udejstvuje okoli 35. Nekateri člani delujejo zgolj na lokalnem nivoju, kar nekaj članov pa svoje fotografije razstavlja preko naše meje.

Fotografiranje je eden najlepših hobijev. Danes je fotografija zelo razširjena dejavnost, saj nam je fotografiranje bližje kot kadarkoli prej. Sodobne tehnologije nam omogočajo zabeležiti vsak trenutek, ki pritegne našo pozornost. Seveda pa je poleg fotoaparata, v kakršnikoli obliki, potrebno občutiti željo po ujetem trenutku, izostriti oko in obvladati nekaj klasičnega fotografskega znanja. Vse to lahko odkrijemo v delih fotografov, ki so predstavljena na tokratni razstavi. Vsi razstavljalci se s fotografijo ukvarjajo v svojem prostem času in jim fotografiranje ne predstavlja osnovne zaposlitve. Na razstavi se predstavlja 14 avtorjev. Vsak se predstavlja z dvema fotografijama. Da je fotografija danes prisotna med vsemi generacijami, dokazujeta najmlajša fotografinja Katja Zrinski (15 let) in najstarejši fotograf Edvard Weis (73 let).

Naslov razstave NE SPOMINJAMO SE DNI, SPOMINJAMO SE TRENUTKOV, sicer naslovni verz pesnika Cesara Pavese, konkretno opiše eno glavnih lastnosti umetnosti fotografije: ujeti trenutek in ga obdržati v vizualni podobi. Skupna točka razstavljenih del je črno-bela fotografska tehnika, same fotografije pa nas nagovarjajo z raznolikostjo motivov in premišljenimi kompozicijami uporabljenimi za izražanje danega razpoloženja.

Motivno raznoliki fotografski zapisi avtorjev težijo k horizontalnemu formatu, ki ugajajo vajenemu načinu gledanja, in poudarjajo umirjeno gibanje. Pokončni format, ki vzbuja napetost, se pojavi pri portretirankah, ki napetost zmanjšajo s sproščenim pogledom v ali mimo objektiva (Zavernik) in spominjajo na dopustniško vzdušje. Ustvarjena napetost pokončnega formata pojenja tudi pri sproščeni postavitvi akta v kuliso notranjega prostora (Kresnik), kjer prostor igra enako pomemben element fotografije kot silhueta ženskega telesa. Prostor pa igra pomembno vlogo tudi pri fotografijah aktov, ki si nasprotujeta v svojem sporočilu (Frangež). Na eni strani stoječa figura v nežnem valovanju narave in na drugi sproščena poza v urbanem, nekoliko ruralnem, trdnem okolju. Avtor ne zanemarja premišljene izbire kompozicije, ko enkrat akt postavi na sredino in drugič na desno stran usmerjeno proti sredini. Golo ali oblečeno žensko telo pa najdemo postavljeno tudi v gozd, kjer svetlobe in sence ustvarjajo neke vrste grafično delujoč okvir podobe izbranega trenutka (Mežnar).

Likovne umetnike je vedno zanimal človek, njegova podoba ali trenutni izraz. Zato je portret eden najpogosteje upodobljen motiv v likovni umetnosti. Ujeto razpoloženje posameznika (Zrinski), kjer dominira izrazito svetlo-temno nasprotje; glasbeni zanos skupinskega portreta (Neral), kompozicijsko diagonalno usmerjenega z izrazito pozitivno vrednostjo; dogajanje na ulici (Brezovnik), ko avtor drzno poseže v rez figur in s tem poudari ter smiselno izbere naslov fotografije, ob čemer ne zanemari izrazitega kontrasta med črnim in belim; počitek v delovnem okolju ali skrivnosten pogled mimoidočega (Kobal), s premišljeno odmerjeno svetlobo na mestu portretirancev; zamišljen ali radoveden pogled ljudi s potovanj (Pomer, Zrinski) ... Bolj kot osebe pa so pomembni trenutki akcije v športni fotografiji (Makoter, Weiss). Športniki, postavljeni v center fotografije, poudarjajo zgodbo, ki jo je zabeležil fotoaparat, ali pa odločno korakajo v smeri, kamor gledalčevo oko ne seže in s tem fotografija vzbuja radovednost. Poleg človeka pa se na fotografijah članov Fotografskega društva Totifoto pojavlja tudi (po)krajina, ki najverjetneje fotografom predstavlja odmik od vsakdanjega vrveža, kamor se zatečejo in skozi objektiv iščejo umirjene trenutke. Ponekod je krajina prikazana minimalistično, poudarjene so velike površine, na katerih odseva svetloba in oblikuje raznolikost površin (Žiberna), hkrati pa s simetrično umeščenim objektom pogled gledalca orientira v sredino. Nasprotno pa na levo polovico formata umeščena cerkev, ki zasanjano (sramežljivo) pogleduje skozi meglico, ustvarja mističnost in lahkost (Mlakar). Gibanje vode, ki je kompozicijsko umeščeno v sredino formata (Neral, Pomer), daje občutek gibanja slike same. Ujeta igra svetlobe in sence ustvarja bogato svetlostno lestvico sivin. Učinek, ki v črno-beli fotografiji posebej zaživi. Čarobni svet bližinskega območja pa nam približa kakovostna makrofotografija, ki zahteva tankočutno opazovanje detajlov nežne narave, iskanje živalskega ali rastlinskega makro sveta, pri čemer je zanimivo stojišče snemanja (Bračič Nemec, Mlakar).

Razstavljene fotografije odsevajo svežino in poglobljen odnos do dela. Avtorji izbirajo premišljene kompozicije in kvalitetne odnose med svetlobo in sneco. Tako statičnost kot razgibanost motivov vzbujajo pri gledalcu zanimanje. Vsekakor so pred nami dela, ki si zaslužijo predstavitve v javnosti.

mag. Katja Kozjek Varl

6. november 2017