Orožen, Ignacij

Leta 1837 je končal celjsko gimnazijo in se vpisal na filozofijo v Gradcu. Po dveh letih študija se je vpisal na bogoslovje v Celovcu. 4. avgusta 1842 ga je škof Ignacij Franc Zimmermann v Št. Andražu posvetil v mašnika. Kot kaplan je služboval v Žalcu (1842-1844), kot kaplan in vikar v Celju (1844- 1854) ter kot župnik v Mozirju (1854-1865) in pri Sv. Križu pri Rogaški Slatini. 24. septembra je bil nameščen za stolnega kanonika v Mariboru. V obdobju 1867-1869 je bil škofijski šolski nadzornik, vse do prenehanja veljavnosti stare šolske postave. Od 1869 do 1879 je opravljal delo ravnatelja bogoslovnega semenišča ter v času od 1869 do 1881 predaval o cerkveni umetnosti na bogoslovnem učilišču. Od 1881 do 1887 je bil član deželnega šolskega sveta kot zastopnik lavantinske škofije. Od leta 1883 je bil ravnatelj ordinariatske pisarne. Leta 1884 je postal stolni dekan. Leta 1887 ga je cesar odlikoval z zlatim križem železne krone III. vrste, nato ga je s častjo apostolskega protonotarja leta 1891 odlikoval še Leon XIII.. Njegovo temeljno delo s področja zgodovine je Das Bisthum und die Diöcese Lavant, ki obsega 8 zvezkov. V slovenskem jeziku je napisal Celjsko kroniko (1854), genealoško študijo svoje rodbine Kavčič-Orožnov rod (1895) in Novo cerkev (1893).

Nina Lončar