Pajek, Jožef

Ljudsko šolo je obiskoval v Konjicah, šolanje je nadaljeval na celjski gimnaziji, maturiral leta 1863 v Mariboru. Bogoslovje je v letih 1863–1867 študiral v Mariboru. Služboval je kot kaplan 1867–1869 pri Sv. Petru pod Sv. gorami, 1869–1872 pri mariborski stolnici. V letih 1872–93 je bil veroučitelj na mariborski gimnaziji, od 1893 do smrti pa stolni kanonik. Leta 1870 je v Gradcu postal doktor bogoslovja. Na gimnaziji je poučeval tudi slovenščino; kot kanonik je 1897–1901 predaval na mariborskem bogoslovju moralno teologijo.

Ukvarjal se je z narodopisjem in s slovstveno, pozneje tudi cerkveno zgodovino. Zlasti marljivo je zbiral narodno blago na Slovenskem Štajerskem. Na področju narodopisja je izdal:  Torklja (Kres 1881); Praznoverne bajke in šege med štajerskimi Slovenci (Kres 1882, 218–22, 268–72); Baumfilius (Kres 1882); Vurberški Krsnik (Kres 1882); Črtice o Slovencih v štajerskem Podravju s posebnim ozirom na narodne noše (Kres 1883); Pravljica o Vurbergu in tamošnjem Krsniku (Popotnik 1884); Oves, osat in vražji stric (Dom in svet 1888). Bogato zbirko narodopisnega gradiva je podal v etnološkem leksikonu  Črtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev , ki je izšel pri Slovenki matici, leta 1884 (prim. Kres 1885; Popotnik 1885). Posamezne šege, praznovanja, vraže in verovanja so abecedno urejeni. Pri delu je uporabil tudi sestavke drugih piscev in navedel precej ljudskih pesmi.  

Izšli so tudi naslednji slovstvenozgodovinski spisi:  Slovenski pisatelj Marko Glaser (Kres 1882); Nekaj drobtinic o Stanku Vrazu (Kres 1883); J. M. Šmigoc (Kres 1883); Do zdaj še neznan rokopis Jožeta Hasla (Kres 1886); Leopold Volkmer, veseli pevec Slov. goric (Popotnik 1885); Sv. Ciril in Metodij, ustanovitelja in utemeljitelja slov. književnosti (Popotnik 1885). Ocenil je Marnov Jez. XVIII in XIX (Kres 1881, 193 in 1882, 116) in pohvalil Kleinmayrjevo Zgodovino  slovenskega slovstva (Kres 1881, 419–20), zaradi česar je bil deležen ostre kritike Frana Levstika v Ljubljanskem zvonu leta  1881. Objavil je  dva jezikoslovna prispevka, in sicer Razmišljevanje o slovenskem pravopisu in Lévica, hámica ter ju objavil v Popotniku (1883, 1884, 1885). Iz te dobe so tudi življenjepisi dr. Antona Murka (Letopis Matice Slovenske 1880), škofa Mihaela Napotnika (Koledar Mohorjeve družbe 1891) in vurberškega župnika Janez Krambergerja (Slovenski gospodar 1892) ter opis Maribora (Koledar Mohorjeve družbe 1891). Kasneje se je obrnil k domači cerkveni zgodovini in objavil spise: Zgodovina Poličanske župnije z nekaterimi pogledi v njeno okolico, Maribor 1898;  Duhovni sinovi slavne nadžupnije Konjiške,1898; Cerkev naše ljube Gospe na Lebarju pri Mariboru (Voditelj v bogoslovnih vedah 1898); Ostanki dveh krščanskih bazilik rimske Celeje (Voditelj v bogoslovnih vedah 1899); Marijina cerkev na »Gori« pri Sv. Petru blizu Maribora (Voditelj v bogoslovnih vedah 1899); Steber za večno luč pri mariborski stolnici in še nekoliko drugih drobnih spomenikov (Voditelj v bogoslovnih vedah 1900); Der Dom von Marburg  (govor, Maribor 1897); Die Stadtpfarrkirche zu Pettau (Stüdsteier. Post 1897); Aus dem Garten der Lavanter Diözese, Maribor 1899; Die fürstbisch. Residenzstadt Marburg (predavanje, Maribor 1900); Umgrabungen an der Stelle der ehemal. Burg Ober-Marburg (Mitteil. d. Zentral-Komm. N. F. 27 [1901]); Der kath. Frauenverein der christl. werktätigen Nächstenliebe in Marburg, Maribor 1900.

Sestavil je molitvenik Sv. Jožef (1895), napisal pastoralni članek »Saj itak nič ne pomaga«, ki je izšel v  Voditelju v bogoslovnih vedah leta 1898. Izdal je tudi nekaj priložnostnih govorov  in sodeloval pri škofovskih sinodah leta 1896 in 1900.

Dr. Pajek je veliko pisal, vendar je glavno skrb namenjal šoli. Vsestransko izobrazbo sta dopolnjevala »mirni in prikupni nastop« ter »ljubezen do mladine«, pri kateri je užival veliko spoštovanje. Kot gimnazijski profesor je prepotoval Italijo, Francijo, Nemčijo, Češko in marljivo zapisoval spomine, ki jih je, duhovito in rad, pripovedoval v šoli in družbi. Pokopan je v Slovenskih Konjicah.

dr. Vlasta Stavbar