Primožič, Josip

Rodil se je 7. februarja 1900, kot prvi od štirih otrok, očetu Josipu in mami Antoniji. Oče je bil po poklicu mizar, mama pa natakarica in živeli so v izredno težkih razmerah. Otroštvo je preživel v Ljubljani, na Tržaški cesti 29. Mama je mlada umrla in po njeni smrti je Josip s sedmimi leti odšel v rejo k teti in stricu, ki sta sama imela že enajst otrok. V Ljubljani je končal šest razredov ljudske šole. Že v osnovni šoli je rad hodil k telovadbi in prav tako je v šolskem obdobju začel bolj redno risati. Na začetku prve svetovne vojne, leta 1914 je pričel obiskovati prvi razred realke, a le pol leta. Zaradi pomanjkanja denarja je prenehal s šolanjem in se zaposlil kot livarski uk. Zaradi krhkega zdravja je to delo zelo težko prenašal. Pri osemnajstih je moral obleči vojaško uniformo in prav zaradi slabega zdravja so ga po treh mesecih premestili v vojaško tovarno orožja. Delo je sabotiral, zaradi česar so ga zaprli. Po prestani kazni je pobegnil ter se zatekel na kmetijo na Dolenjskem, kjer je kot hlapec, ob trdem garanju, preživel skoraj tri leta.

Bil je popolni »proletarec«, brez šol, z mnogimi talenti. Leta 1921 je ponovno prišel v Ljubljano  kjer je bolj resno, vendar za kratek čas, igral nogomet. Leta 1922, med služenjem v jugoslovanski vojski v Kraljevu, je začel resneje telovaditi. Pri vojakih se je spoprijel tudi z gledališčem in portretiral svoje vojaške kolege. Leta 1923 se je iz Kraljeva vrnil v Ljubljano. Njegovo nadarjenost je opazil Stane Derganc in ga povabil k Sokolu II, kjer je pod njegovim vodstvom začel vaditi in se pripravljati na olimpijske igre 1924 v Parizu. V orodno telovadbo ga je zvabila moč in v svetovno gimnastiko je prinesel novo estetiko. Predal se je »najzahtevnejšemu in najlepšemu« športu in sledili so izjemni rezultati. Na VIII. svetovnem prvenstvu v Lyonu (1926) je dobil srebro za drog in za vrsto, na Olimpijskih igrah v Amsterdamu (1928) je bil srebrn na bradlji in z vrsto ter na svetovnem prvenstvu v Luxemburgu (1930) pobral vse: zlato v mnogoboju, v prosti vaji, na bradlji in na konju z ročaji, z vrsto pa še bron. Na žalost se Jugoslavija ni udeležila Olimpijade v Los Angelesu leta 1932, ki bi bila zanesljivo Primožičeva, saj je bil takrat na vrhuncu svojih sposobnosti. Bronasto medaljo na drogu in za vrsto je prejel na svetovnem prvenstvu v Pragi (1938). Dve leti kasneje (1940) je sklenil svojo tekmovalno kariero na prvenstvu v Zemunu.

Leta 1928 je Primožič na prigovarjanje Štuklja prišel v Maribor kjer je sprejel delo tehničnega risarja na občinskem gradbenem uradu. Vpisal se je tudi v večerno šolo in leta 1932 dobil srednješolsko diplomo. Končal je slikarski tečaj pod mentorstvom Maksa Kavčiča. Leta 1938 je pričel s prvimi poskusi karikatur, ki so okrog leta 1950  bile njegova priljubljena izpoved. Bil je ploden in priljubljen slikar, ki je razstavljal na 160 razstavah, od tega je bilo 28 samostojnih. Imel je ugledno mesto v Društvu likovnih umetnikov. V KUD Angel Besednjak je vrsto let v likovni sekciji slikarskih veščin učil številne ljubiteljske slikarje.

Leta 1949 je na povabilo Frana Žižka prišel v mariborsko gledališče. Opremil je kar 65 dramskih, opernih in baletnih predstav. Leta 1962 se je upokojil kot scenograf in ravnatelj tehnične delavnice SNG Maribor. Kljub temu je postavil še nekaj scen za predstave v Drami, Operi in Baletu v tem gledališču. Leta 1969, po zadnji postavljeni odrski sceni in smrti žene, se je Tošo popolnoma posvetil slikarstvu. Leta 1984 je njegovo zdravje začelo pešat. Zaradi bolezni je težko hodil in izgubljal je spomin. Umrl je 18. avgusta 1985 v Mariboru, kjer so ga pokopali na pobreškem pokopališču.

Oktobra 2021 so v Mariboru na promenadi ob Ljudskem vrtu, po letih prizadevanj, slavnostno odkrili kip tega vrhunskega telovadca, olimpionika ter umetnika.

Anja Kotnik