Rasberger, Pavel

Osnovno šolo in prvi razred gimnazije je obiskoval v Ljubljani ter se pri očetu učil urarstva. Veselje do glasbe ga je odvrnilo od obrti, zato se je leta 1899 prijavil v orglarsko šolo. Ker tu ni bil sprejet, ga je Matej Hubad vpisal v šolo Glasbene matice; tam je obiskoval pouk klavirja, harmonije in kontrapunkta. Poleg Hubada ga je poučeval tudi Fran Gerbič. Jeseni 1900 ga je Hubad sprejel v operni zbor gledališča, igral pa je tudi v drami ter pomagal pri operni korepeticiji. V ljubljanskem gledališču je ostal do leta 1904; ta čas (1900–1904) je bil tudi pevovodja pri Društvu rokodelskih pomočnikov v Ljubljani. Od 1904–1908 je služboval kot mestni kapelnik, pevovodja in organist v Bakru; leta 1908 je bil nekaj časa organist, pevovodja in občinski uradnik v Št. Vidu nad Ljubljano, nato je do 1910 živel brez stalne zaposlitve v Bakru. Ko se je vrnil v Ljubljano, je bil od 1910 do 1912 član slovenskega deželnega gledališča, od 1912 do 1914 pa član hrvaškega deželnega gledališča v Zagrebu. Med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran, vendar je leta 1917 pod imenom Pavlič nastopal v Danilovem gledališču. Od 1. avgusta 1918 do 15. junija 1919 je bil član SNG Ljubljana, nato dva meseca in pol član narodnega gledališča v Osijeku. 1. septembra 1919 se je preselil v Maribor, kjer je ostal član gledališča do nemške okupacije, v aprilu 1941. Med drugo svetovno vojno je živel v Ljubljani brez zaposlitve, 1. septembra 1945 pa je bil ponovno dodeljen mariborskemu gledališču. Leta 1946 se je upokojil, po dveh letih pa je zopet občasno nastopal.

Rasbergerjevo gledališko in glasbeno delo je mnogostransko. Kot sodobnik druge generacije slovenskih igralcev je trdo garal za vsakdanji kruh, igral najprej manjše dramske vloge, bil pa je tudi pevec, korepetitor, pevovodja in glasbeni učitelj; večkrat se je udeležil turnej po Sloveniji, Hrvaški in Bosni (1903, 1904, 1911) ter nastopal pri raznih igralskih skupinah. Odigral je okrog 300 dramskih, opernih in operetnih vlog ter se razvil v dobrega igralca karakternih likov; lep uspeh je dosegel v domači ljudski igri. Njegovi igralski liki so topli, preprosti in naravni. Glavno delo je opravil v Mariboru; tu je bil tudi režiser, naštudiral je več oper, operet in mladinskih iger ter prevedel okrog dvajset glasbenih del. Kot predsednik mariborske sekcije Združenja gledaliških igralcev je zastopal stanovske koristi članov in branil obstoj gledališča. Na besedilo svoje hčere Milene je zložil tri spevoigre, uprizorjene v Mariboru: Prebrisani Amor (21. apr. 1935), Rdeči nageljni (21. marca 1937), Zaroka na Jadranu (25. dec. 1939). Komična opera Povodni mož je ostala v rokopisu. Več pesmi je uglasbil za glas in klavir, Kajuhovo Slovensko pesem pa za mešani zbor in veliki orkester. Zložil je tudi več lahkih skladb za šaljive nastope ter poslovenil okoli dvajset operetnih libretov, nekaj tudi v sodelovanju z Danilom Gorinškom.

Njegove najznačilnejše vloge v slovenski drami so bile: Krnec (Kralj na Betajnovi), Hvastja (Hlapci), prof. Grušč (Tekma), ded Primož (Veriga) in ljudski originali Tonček (Divji lovec), Krjavelj, Blaž Mozol; v slovanski drami: slepi Vlaho (Ekvinokcij), Pjotr Ignjatič (Moč teme), Bubnov (Na dnu); v klasiki: Antonio (Beneški trgovec), Miller (Kovarstvo in ljubezen), grof Borotin (Prababica), Engstrand (Strahovi); v opereti: Celestin (Mam'zelle Nitouche), Szupan (Cigan baron), Tschöll (Pri treh mladenkah), Frank (Netopir).

Kot publicist je spremljal delo svojih starejših gledaliških tovarišev in sodobnikov. Tako je napisal več Gledaliških spominov: o Nolliju, Polakovi, Gerbiču, Borštniku, Borštnikovi, Danilu, Danilovi, Verovšku, Urbančiču-Podgrajskem, Šušteršiču-Seršenu, Geclju (Kocelju), G. Nigrinovi in drugih, objavljal pa je tudi v mariborskem Vestniku. Spomine na dolgoletno delo v gledališču je objavil leta 1965 in jih naslovil Moji spomini.

dr. Karmen Salmič Kovačič