Spindler (Špindler), Vekoslav

Rodil se je 16. julija 1881 v Moravcih v Slovenskih goricah, kmetu Alojzu in Mariji, rojeni Fajt. Osnovno šolo je obiskoval v Bučkovcih (1887–93),  nato se je vpisal na klasično gimnazijo v Mariboru (1893-1901), v šolski dokumentaciji je vpisan  kot Spindler Alois. Na začetku je stanoval v semenišču, pozneje pa zasebno pri Anni Klobučar in pri družini Eberl. V slovenskih paralelkah nižje gimnazije je bil njegov razrednik prof. Janez Košan. Med gimnazijci je organiziral dijaški pevski kvartet in ga uspešno vodil. Dokler niso mariborski Slovenci leta 1898 odprli svojega Narodnega doma, so se sestajali v Križevem Dvoru (Kreuzhof), na desnem bregu Drave. V vseh razredih je bil odličen učenec, posebej se je izkazal v pesništvu slovenskih pesmi. V 6. in 7. razredu prejel nagrado Schillerjeve ustanove, ki sta jo prejela dva gimnazijca, za najboljšo pesem v slovenskem in nemškem jeziku. Schillerjeva ustanova je vse do prve svetovne vojne spodbujala in navajala slovenske gimnazijce, da so se urili v pisnem izražanju v materinem jeziku, kar je imelo velik pomen za utrditev samozavesti mladih slovenskih izobražencev. Januarja 1901 je bil kot osmošolec izključen, zaradi članka »Kako nam v naših šolah lažejo in nas varajo« v socialdemokratskem listu »Marburger unabhängige Zeitung«, v katerem je kritiziral verski in zgodovinski pouk v srednjih šolah. 1. maja 1901 je izdal v Mariboru pri tiskarju Karlu Rabitschu, ko se je privatno pripravljal na maturo, slavnostno dopisnico s sliko vihrajoče zastave in borbeno slovensko pesmijo. Na posebno prošnjo mu je deželni šolski svet v Gradcu dovolil, da je izredno maturiral septembra 1901, na celjski gimnaziji.
Časnikarsko žilico je pokazal že v gimnazijskih letih. V Mariboru je urejal in pod psevdonimom Bodislav s prispevki polnil rokopisne dijaške liste »Zarja« (1896, UKM, Ms, 242), »Brst in cvet« (1897) ter »Brstje« (1897, UKM, Ms 243). Pisal je članke o narodno-prosvetni  problematiki  v politična lista »Domovina« in »Slovenski narod«. Po izključitvi iz mariborske gimnazije je objavljal bojevite pesmi v tržaškem listu »Delavec — Rdeči prapor«, ki ga je izdajal Etbin Kristan s sodelavci. Za njegovo idejno politično usmeritev  je bilo zelo pomembno sodelovanje hrvaško-slovensko dijaško revijo »Nova Nada«, v kateri je pod psevdonimoma Vek pl. Prleški in V. Fedorov, v letih 1897¬¬¬-1899,  objavljal svoje pesmi in prozo. »Nova Nada«  se je naslonila na ideje Masarykovega realizma in od dijakov Po maturi naj bi bil šel Vekoslav Špindler na željo staršev v bogoslovje, vendar se je odločil za študij medicine. V  študijskem  letu 1901/1902 se je vpisal  na medicinsko fakulteto na Dunaju,  kjer je  priključil slovenskemu akademskemu društvu »Slovenija« kot tajnik. Ker je društvo popuščalo delu konservativne  opozicije, je Špindler aktivno sodeloval pri novoustanovljenem klubu »Skala«, ki je prirejal debatne večere, na katerih so razpravljali o slovenskih političnih, prosvetnih in gospodarskih vprašanjih. Ker pa je bil medicinski študij predrag, je prestopil na pravno fakulteto v Gradcu (1902/1903). Vmes je opravil enoletno prostovoljno vojaško službo v Pragi, kjer se je  seznanil  s hrvaškim pesnikom in publicistom Vladimirjem Jelovškom in njegovo soprogo, slovensko književnico Zofko Kvedrovo.
V študentskih letih se je Špindler literarno udejstvoval s pesmimi v »Ljubljanskem zvonu« (1901-1905), »Slovanu« (1902-1905), »Slovenki« (1902), »Domačem prijatelju« in v dijaškem almanahu »Na novih potih« (1902). Pisal je tudi črtice v: »Domači prijatelj« (1904), »Novo nado« (1898), »Ilustrovani narodni koledar« (1907). Podpisoval se je s psevdonimi: Bodislav, Vekoslav pl. Prleški, Fedorov,  V. S. Fedorov, V. Moravan in V. Turjan.
Leta 1904 je Pragi, v samozaložbi, izdal zbirko svojih pesmi pod naslovom »Zapihal je jug«. V pesmih izpoveduje ljubezen do rodne grude in hrepenenje po ljubljenem dekletu in družinski sreči. Pesmi so bile namenjeni  njegovi izvoljenki Matildi  Veselič (1880-1955) iz Male Nedelje, s katero se je poročil leta 1905. Tega leta je študij zaradi pomanjkanja denarja dokončno opustil in se posvetil časnikarstvu. S tem je prenehalo tudi njegovo leposlovno delovanje.
Kot izkušen dopisnik slovenskih časopisov se je odločil za delo pri časniku »Domovina«, prvem slovenskem političnem časniku v Celju. Po odhodu prijatelja Cvetka  Golarja (pesnik, 1879-1969) je 1. oktobra 1905 je postal glavni urednik »Domovine«. Zaradi kritike obstoječih političnih razmer v Celju in na Štajerskem kmalu prišel v hud spor z lastniki časnik, zato so ga julija 1906 zamenjali. Izdal je knjižico » Štajerski Slovenci, kaj hočemo!«, v kateri je zapisal program Narodne stranko za Štajersko, ustanovljene 8. decembra 1906 v Celju. Glavno vodilo stranke je bila “krepitev narodnosti, kot njihovo najvišje načelo”, glavna zahteva pa »Zedinjena Slovenija«, v kateri bi bili združeni vsi Slovenci. Ob dr. Vekoslavu Kukovcu (politik, 1876-1951) je bil idejni vodja štajerskih liberalcev, ki so začeli izdajati svoj politični list » Narodni list«. Špindler ga je urejal od devete številki prvega letnika  do začetka prve svetovne vojne 1914, ko je bil mobiliziran, časopis pa kot »srbofilski« ukinjen. Strankino zahtevo po višji stopnji gospodarskega in kulturnega napredka je Špindler skušal uresničiti tudi z publicistično dejavnostjo. V letih 1907  do 1913 je izdajal »Slovenski kmečki koledar«, od leta 1906 do 1912 pa »Ljudsko knjižnico«. Leta 1908 je sodeloval pri ustanovitvi Zveze narodnih društev za Štajersko in Koroško, kot množične napredne kulturno-prosvetne organizacije.
 Leta 1918 je postal tajnik Narodnega sveta v Celju, nato glavni tajnik Samostalne demokratske stranke za Štajersko (1919-1929). V prevratnih dneh  leta 1918 je v Celju od novembra do konca decembra  izdajal »Glasnik Narodnega sveta«, v začetku leta 1919 pa je prevzel glavno uredništvo na novoustanovljenega časnika »Nova doba«, glasila Jugoslovanske demokratske stranke,  ki ga je urejal do leta 1922.
Februarja 1922 je, po dolgoletnem javnem udejstvovanju, zapustil Celje in se preselil v Maribor, kjer je pričel z izdajanjem »Narodnega lista«. Že konec prvega leta izhajanja se je »Narodni list« pridružil  »Taboru«, mariborskemu dnevniku. Špindler pa je kmalu postal njegov urednik (1922-1924). Ko je leta 1927 dnevnik prevzel konzorcij ljubljanskega »Jutra«, je Špindler ostal v uredništvu novega »Mariborskega večernika Jutra« in bil sodelavec »Jutra« do začetka druge svetovne vojne.
Delo na kulturno-prosvetnem  področju je nadaljeval  tudi v Mariboru,  kot glavni tajnik Zveze kulturnih društev za Štajersko (1923-1929). Zveza je ob ustanovitvi povezala 150 prosvetnih društev in organizirala podeželska gledališča, ljudske knjižnice ter glasbena in pevska društva. Špindler je  leta 1931 vodil  tudi knjižničarski tečaj, ki ga je organizacija pripravila v Mariboru. Na njegovo pobudo so leta 1931 v Mariboru organizirali Teden narodnega zdravja in vse do okupacije predvajali poučne in kulturne filme.
8. novembra 1931 je bil v  šmarskem okraju izvoljen in bil v letih 1931-35 poslanec Jugoslovanske nacionalne stranke v Narodni skupščini Kraljevine Jugoslavije.
Kljub zavzetosti s političnimi aktivnostmi in poklicnim delom se ni odrekel publicistični dejavnosti. Lastnih spominov ni napisal, pač pa le nekaj avtobiografskih utrinkov v brošurah, ki jih je sam izdal in založil: »Josip, Šinko Moji spomini« (1937);  »Dr. Ivan Dečko in njegova doba« (1938). in zgodovinska razprava » Od majske deklaracije do Jugoslavije« v reviji »Misel in delo«(1938).
Od javnega dela v predvojni Jugoslaviji se je poslovil v članku z naslov: »Mladina ustvarja novo zgodovino«. V skrbi za slovenstvo pred bližajočo nevarnostjo druge svetovne se je oprl na mladino in napovedal  zmagovit pohod mladi generaciji:  » Mladina je bila in bo v življenju in razvoju vseh narodov gonilna sila, ki ustvarja zgodovino« (Misel in delo, 1941).
Med drugo svetovno vojno je bil 8. junija 1941, z ženo Matildo izgnan v Srbijo, kjer je leta okupacije preživel v Valjevu. Vojna leta, posebno odrezanost od sedmih otrok, od katerih sta dva sinova  (zdravnik Metod in jugoslovanski častnik Bogdan) oktobra 1941 bila ustreljena kot talca, so ga težko prizadela, a ga niso strla.
Sredi julija 1945 se je vrnil v Maribor, zaradi bogatih predvojnih izkušenj, je kot referent za knjižničarstvo v oddelku za prosveto mariborskega okrožja, prevzel skrb za ljudske knjižnice na mariborskem območju in vodil tečaje za nove knjižničarske kadre. Od 1. 9. 1946 do upokojitve leta 31. 3. 1954 je sodeloval pri obnovi in bil tajnik mariborske Študijske knjižnice. V pokoju je prevajal je iz češčine: Čarobni dom (1962), Ognjeno pismo (1965), Rdeči žig (1968), Cirkus Humberto (1967). Umrl je 6. avgusta leta 1966 v Mariboru.

Dejan Kac