Štrekelj, Karel

Osnovno šolo je začel obiskovat na Gorjanskem in jo, od leta 1867, nadaljeval v Gorici, kjer je na klasični gimnaziji uspešno maturiral (1870—1878). Po končani gimnaziji je odšel na Dunaj, kjer je na filozofski fakulteti študiral slovansko in klasično filologijo ter primerjalno jezikoslovje. Med študijem se je aktivno udejstvoval v Slovenskem literarnem društvu, ki je delovalo med slovenskimi študenti visokih šol na Dunaju. Nekaj časa je bil domači učitelj v visokih dunajskih družinah. Poleg tega je pogosto objavljal novice in krajša besedila v leposlovnem znanstvenem listu Ljubljanski zvon. K temu ga je pritegnil njegov urednik in nekdanji gimnazijski učitelj Fran Levec. Leta 1884 je pri Franu Miklošiču uspešno zagovarjal disertacijo o fonologiji narečja na goriškem Krasu. 30. avgusta 1886 je bil imenovan za privatnega docenta slovanskega jezikoslovja na Dunaju. V obdobju od 1887 do 1896 je predaval razna poglavja iz slovanske filologije kot privatni docent na dunajski univerzi. Leta 1890 je postal urednik slovenske izdaje državnega zakonika na Dunaju. Od leta 1897 je predaval kot izredni profesor slovanskih jezikov na Graški univerzi. Leta 1906 je postal vodja seminarja za slovansko filologijo na Univerzi v Gradcu, leta 1908 pa je bil imenovan za rednega profesorja. Poleg slovenskega jezika, katerega snov je kot prvi univerzitetni profesor slavistike podajal v slovenščini, je predaval tudi staro cerkveno slovanščino in srbohrvaščino.

Za slavistiko, ljudski jezik in slovstvo se je zanimal že kot gimnazijec v Gorici. Od leta 1885 je objavljal jezikoslovne in literarnozgodovinske razprave v slovenskih in tujih znanstvenih časopisih. Največ pozornosti je posvetil leksiki in etimologiji. Zbiral je ljudsko besedje in ga objavljal z bogato stvarno in jezikoslovno razlago (Jezikoslovne mrvice; Iz besednega zaklada narodovega; Slovarski doneski iz živega jezika narodovega). Povsod je bogato upošteval tudi izposojenke in tujke. Samo te je obravnaval v Prinos k poznavanju tujih besed v slovenščini. Tujke in izposojenke, v vseh slovanskih jezikih, je obdelal v obsežnih etimoloških študijah Beiträge zur slavischen Fremdwörterkunde in Zur slawischen Lehnwörterkunde. Samo slovanske besede v Slavische Wortdeutungen, domače in izposojene pa v Etymologische Miscellen, Vermischte Beiträge zum slavischen etymologischen Wörterbuch, Etymologisches in Čechische und polnische Wörter in Mikaljas. Raziskoval je tudi slovanske izposojenke v drugih jezikih: Zur Kenntniss der slavischen Elemente im friaulischen Wortschatze, Slawisches im friaulischen Wortschatze; Zur Kenntniss der slavischen Elemente im italienischen Wortschatze; Köse, Käser, Kosch, Slovanski elementi v besednem zakladu štajerskih Nemcev, zbiral gradivo o koroškem jeziku in pruski nemščini. Etimologije krajevnih imen je proučeval v razpravah: Prispevki k poznavanju slovenskih krajevnih imen po nemškem Štajerju, Razlaga nekaterih krajevnih imen po slovenskem Štajerju. Etimološki slovar slovanskih jezikov je obogatil z mnogimi novimi etimologijami ter dopolnil ali popravil marsikatere dotedanje. Skrbel pa je tudi za stvarno razlago besed; najbolj je proučeval južnoslovansko gradivo, posebno v stiku z romanskimi jeziki; v delu je raztresenih mnogo prispevkov k fonetiki, morfologiji, besedotvorju, sintaksi in semantiki slovanskih jezikov. Njegova etimološka dognanja so rezultat odličnega poznavanja zgodovinske slovnice in dialektologije obravnavanih jezikov.

Poleg proučevanja jezika se je ukvarjal z zbiranjem, proučevanjem in izdajanjem ljudskih pesmi. Leta 1886 je Slovenski Matici ponudil urejanje in izdajo Vrazove zapuščine in nadaljevanje dela Gregorja Kreka. V Prošnji za narodno blago je predstavil načrt za zbiranje ljudskih pesmi in napotke za zapisovalce. Na tej podlagi je dobil več kot 40 zbirk ljudskih besedil. V obdobju 1895—1911 je pri Slovenski Matici izdal 14 snopičev Slovenskih narodnih pesmi. Po njegovi smrti je delo nadaljeval Joža Glonar. S tem delom so Slovenci dobili najobsežnejšo zbirko ljudskih pesmi pri slovanskih narodih.

Karel Štrekelj je bil soustanovitelj in prvi tajnik slovenskega literarnega društva na Dunaju leta 1879; vrsto let tajnik Podpornega društva slovenskih visokošolcev v Gradcu ter soustanovitelj Zgodovinskega društva v Mariboru 1903. Pri Časopisu za zgodovino in narodopisje je sodeloval kot etimolog štajerskih krajevnih imen. Leta 1910 je iz odbora izstopil in prenehal sodelovati v Časopisu za zgodovino in narodopisje, zaradi odpora članstva proti jezikoslovnim razpravam. Od 1909 dalje je bil soizdajatelj časopisa Archiv für slavische Philologie; od leta 1905 do 1912 je bil predsednik odbora za zbiranje slovenskih ljudskih pesmi z napevi, ki ga je organiziralo avstrijsko naučno ministrstvo. Bil je dopisni član češkega narodopisnega muzeja v Pragi 1900; častni član Imperialne akademije znanosti v Sankt Peterburgu 1902 in dopisni član Srbske kraljeve akademije v Beogradu 1910.

Nina Lončar