Rasputin – zlovešči menih

Iz predgovora:

Zakaj sem napisal to knjigo?

Na naslednjih straneh poskušam popeljati bralca za tančico ruskega carskega dvora in razkriti določena dejstva, ki se v 20. stoletju morda zdijo skoraj neverjetna.

Kot nekdo, ki pozna Rusijo in ki je prečkal imperij od Virbalisa do pacifiške obale, in kot nekdo, ki je osebno srečal oba, nekdanjega carja in njegovo soprogo, kot tudi mnogo druge v knjigi omenjene osebe, priznam, da sem bil sam večkrat presenečen, ko sem raziskoval obilico dokumentov, ki jih je ta sibirski kmet – obsojeni konjski tat, ki se je povzpel na mesto svetovalca Nicholasa II – uspešno skrival v sefu svoje kleti na ulici Gorokhovaya v Petrogradu, tako da je mogoče zapisati zgodovinsko kro-niko o pravi resnici o teh izdajalskih poslih s carjem.

Upal sem, da bom lahko objavil mnoge šifrirane tele-grame in pisma, vendar zaradi pristnega pomanjkanja papirja in ker bi to lahko bilo storjeno le, če bi bila ta knjiga izdana v potratni obliki, to ni bilo mogoče. Meni samemu se je zdelo najbolje, da britanska javnost dobi dostop do nje v cenejši in priljubljeni obliki, zato sem opustil misel na faksimile.

Objavljam zgodbo o izjemni karieri prevarantskega meniha kot nadaljnji prispevek k literaturi o nemškem vohunskem sistemu in propagandi, ki je bila kot zahrbtni dodatek njenemu vojaškemu napadu na civilizacijo da-našnjih dni tako premeteno zastavljena.

Pogovori, ki so zapisani v knjigi, so bili razkriti s strani domoljubnih Rusov. Resnica se je privila na plan iz množice govoric, šifriranih telegramov in pisem, ki sem jih prepisal iz dešifriranih originalov, ki so mi bili dani na razpolago s strani določenih Rusov, naših zavez-nikov, ki za sedaj ostajajo anonimni.

William le Queux

Devonshire Club, London, S. W.

November, 1917.

Cobiss: 278164480