Gombač, Branko

Branko Gombač se je rodil 3. marca 1924 v Poljčanah v delavsko-kmečki družini. Pred drugo svetovno vojno se je izučil za trgovskega pomočnika in bil pet let trgovski vajenec. Ob začetku vojne se je vključil v ilegalno delo osvobodilne fronte, se pridružil vojski kralja Petra II., bil nato mobiliziran v nemško vojsko, iz katere je dezertiral in se pridružil partizanom. V bojih je bil ranjen, po okrevanju pa je bil demobiliziran kot neželen, ker je bil v nemški vojski. Po vojni sta ga vodji celjskega gledališča Fedor Gradišnik in Jože Tomažič povabila k sodelovanju v celjsko amatersko gledališče. Začel je kot odrski delavec, februarja 1947 je odigral vlogo Marjana v Desetem bratu in se s tem za vse življenje zapisal gledališču. V njem je deloval kot igralec, režiser in organizator, bil je eden od soustanoviteljev celjskega poklicnega gledališča leta 1950. Zraven se je izobraževal, opravil je malo in veliko maturo ter se vpisal na Akademijo za igralsko umetnost v Ljubljani, smer režija. Študij je zaključil leta 1959 z uprizoritvijo Brechtovega Galilea Galileija. Še pred diplomo leta 1962 je tri sezone opravljal naloge pomočnika upravnika gledališča. Po diplomi je kot štipendist poljske vlade eno leto študiral v Varšavi, Krakovu in Poznanju, kjer je režiral Držićevo komedijo Dundo Maroje. Po vrnitvi je leta 1965 odšel za režiserja v Stalno slovensko gledališče v Trst, kjer je ostal do leta 1967 in v tem času opravil 18 režij. V sezoni 1967/68 je prišel v Maribor, kjer je prevzel mesto direktorja, režiserja in umetniškega vodje Drame Slovenskega narodnega gledališča in tu ostal deset let. »Teden slovenskih gledališč« je preoblikoval v Borštnikovo srečanje, srečanje slovenskih gledališč tekmovalnega značaja z glavno nagrado – Borštnikovim prstanom. Bil je organizacijski vodja Borštnikovega srečanja in vse do leta 1986 tudi predsednik izvršnega odbora. Za svoje umetniško delo je trikrat prejel nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije: leta 1961 za režijo Shakespearovega Richarda II., leta 1963 za režijo Frischeve Andorre in leta 1965 za režijo Shakespearovega Viharja. Leta 1972 je prejel dve Borštnikovi nagradi, za režijo in za najboljšo uprizoritev v celoti za Brechtovo Življenje Galilea v izvedbi Drame SNG Maribor. Borštnikovo nagrado za režijo je prejel ponovno leta 1981 za Shakespearovo Kar hočete v izvedbi SSG Trst. Za delo v mariborskem gledališču je leta 1981 prejel Srebrni grb mesta Maribor, za režije v SNG Maribor in v SSG Trst pa je leta 1982 prejel nagrado Prešernovega sklada. Poleg režij v domačih gledališčih, kjer je najpogosteje uprizarjal Brechta, Shakespeara in Krležo, je režiral tudi na Poljskem, v Belorusiji in Nemški demokratični republiki. Tudi po upokojitvi je ostal zvest gledališču, saj je do leta 1995 režiral v amaterskem gledališču v Slovenski Bistrici. O svojem gledališkem delovanju je na osnovi številnih zapiskov napisal dve knjigi: Skozi življenje (1993) in Ves ta svet je oder (1996). Umrl je v Mariboru 31. januarja 1997.

Nino Flisar

Viri:

• Gombač, Branko, Ves ta svet je oder. Slovenska Bistrica: Zveza kulturnih organizacij Občine, 1996. 
• Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon: od A do L. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008, str. 299.
• Partljič, Tone, Gombač, Branko. V: Leksikon mariborske družbe in kulture po letu 1945, 2012, str. 71.
• Vake, Jan: GOMBAČ, Branko. (1924–1997). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020. (citirano: 20. 7. 2022) Dostopno na naslovu: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/gombac-branko/
• Zbornik SLG Celje ob 300. premieri: [1950–1986]. Celje: Slovensko ljudsko gledališče Celje, 1986.
• Leksikon Mariborske družbe in kulture (ur. Peter Simonič). Založba Obzorja, Maribor 2012, str. 71.